Vstopili smo v poletno obdobje, v čas ko v naravi primanjkuje čebelje paše. Ker nektarja in mane ni zadosti, čebele iščejo druge sladke snovi, kar jih vodi tudi do zalog hrane v satju šibkejših družin. Nastane čebelji rop, katerega posledice so zdesetkane čebelje družine v izropanih panjih, katere ostanejo brez hrane. Velikokrat pa so prizadete tudi družine roparic, ki s seboj poleg hrane, prinesejo tudi veliko število varoj in drugih povzročiteljev bolezni.

Rop prepoznamo z opazovanjem dogajanja pred in na bradi panja. Med čebelami prihaja do boja, pred panjem ležijo mrtve čebele, drobir in koščki voska. Roparice nemirno  obletavajo panj, zmedeno lezejo po njem in iščejo odprtine preko katerih bi mimo domačih čebel prišle v notranjost. Aktivnost čebeljih družin ki so udeležene v ropu je večja kot pri ostalih družinah, čebele roparice pa izletavajo tudi  zgodaj zjutraj in zvečer.
Če roparice prihajajo v panj v manjšem številu,  lahko zaloge medu odnašajo neopazno in brez prisotnega boja. Takrat govorimo o tihem ropu, katerega znaki so manj izraziti, zato pa ga  težje opazimo in prepoznamo. Velikokrat šele pri kasnejših pregledih ugotovimo da je do ropa prišlo, saj v panjih najdemo oslabljene čebelje družine, ki imajo izropane zaloge hrane.

Ko čebelji rop opazimo, moramo ustrezno ukrepati in ga čim  hitreje ustaviti. Ropan panj nemudoma zapremo, ga poškropimo z kisom ter tako roparicam preprečimo vstop vanj in jih odženemo. Zvečer panj odpremo, žrelo pripremo na širino ene čebele, zapremo vse ostale odprtine v panju ter žrelo in ostale dele panja še enkrat poškropimo s kisom. Na žrelo lahko namestimo tudi begalnico, čebelji predor ali druge fizične ovire, ki roparicam otežujejo vstop v panj, domačim čebelam pa omogočajo lažjo obrambo pred njimi. Če z temi ukrepi ropa ne ustavimo, pa ropan panj zapremo in prepeljemo na drugo lokacijo, ki je vsaj 3 km zračne linije oddaljena od sedanje. Po premestitvi je potrebno družino redno spremljati in postopoma nakrmiti, ter tako poskrbeti da nadomesti izgubljene zaloge hrane.

Ker čebelji rop lažje preprečimo, kot pa ustavimo, moramo delovati tako, da s svojimi posegi in delom, ne ustvarjamo pogojev za njegov nastanek. V  poletnem obdobju naj bodo posegi v panj čim hitrejši, opravljamo jih zjutraj ali pozno popoldne, ter na način, da čebelje družine čim manj izpostavljamo. Sate odlagamo v pokrite zaboje, ter jih ne puščamo v čebelnjaku ali njegovi okolici. Po koncu paše, na vseh panjih zapremo mediščna in pripremo plodiščna žrela. Poskrbimo tudi, da v čebelnjakih ni šibkih, brez matičnih  ali z varojo preobremenjenih družin, ter da imjao vse družine dovolj zaloge hrane.
Rop se največkrat zgodi zaradi čebelarjevih napak pri krmljenju čebel, zato je potrebno temu opravilu nameniti še posebno skrb in pozornost. Sladkorne raztopine, sirupa, sladkornih pogač in sladkorja  nikoli ne puščamo v čebelnjaku ali njegovi bližini, obenem pa pazimo da raztopine ne polivamo. Vsako razlitje lahko povzroči rop, zato je potrebno raztopino čim prej počistiti, pri krmljenju pa paziti na čistost opreme in čebelnjaka. Če čebele krmimo preko klasičnih pitalnikov AŽ ali nakladnem panju, pred pričetkom krmljenja  preverimo tesnenje pitalnikov, katere po potrebi popravimo ali zamenjamo. Iztekanje sladkorne raztopine iz poškodovanjega ali nakvalitetno izdelanega pitalnika, bo namreč skoraj zagotovo povzročilo rop.
Več o krmljenju čebel v brez pašnem poletnem obdobju:              
http://www.czs.si/objave_podrobno_czs/9450

Pomembno je, da čebelarji spremljamo stanje v čebelnjaku, da delujemo preventivno, ter da s svojim delom ne ustvarjamo pogojev za nastanek čebeljega ropa, saj ga lahko v brez pašnem obdobju povzroči že naša najmanjša napaka.
 
Simon Golob, JSSČ
 

Fotografije

‹ › ×