Čebele, spregledane turistične delavke

01.03.2015 15:53:52
Ekonomika

Slovenci imamo dolgo in bogato tradicijo, o čebelah je poročal že Janez Vajkard Valvasorv Slavi vojvodine Kranjske, z njimi pa je povezana tudi nadvse perspektivna oblika gospodarske dejavnosti, t. i. apiturizem.

Nedavno je zaživela spletna stran (www.apiturizem.si), ki poleg najrazličnejših aktualnih novic s področja čebelarstva prinaša še podrobnejši seznam tistih čebelarjev v Sloveniji, ki lahko obiskovalcem pokažejo kaj več. Doživetja vključujejo obiske čebelarjev ter predstavitve in pokušine čebeljih pridelkov.

Odpravili smo se v Šmarje - Sap k Antonu Koželju, ki ima poleg čebelnjaka tudi več kot zgledno urejen čebelarski muzej. Apiturizem zelo dobro pozna, saj se s tem ukvarja že vrsto let. Je tudi živi leksikon slovenske čebelarske zgodovine, z ženo Vido sta pripravila in izdala kar nekaj knjig s tega področja, na kar ste še posebno ponosna.

Začel s 70 panji

»S čebelarstvom sem se začel ukvarjati pri 25 letih, pozneje pa sem začel zbirati najrazličnejše stvari, ki so povezane s čebelarsko preteklostjo,« je povedal Koželj. »Že na začetku sem zastavil na veliko. Že prvo leto sem imel 70 panjev, potem sem to dejavnost širil, tako da imam zdaj okoli 500 družin, imel pa sem jih tudi do 800. Tudi letos bi jih lahko imel toliko, a je bilo lansko leto za to dejavnost zelo porazno.«

Čebelar Anton Koželj svojo dejavnost primerja z velikim kmetijskim posestvom. »Naše čebelarstvo bi lahko primerjal s hlevom, v katerem je prek sto krav ali celo več,« je povedal. »Čebele naših 500 družin naj bi pridelale kakih deset ali dvajset sodov medu, to je približno pet ali šest ton, to pa je približno toliko mleka, ki bi ga dalo kakšnih sto krav. S čebelami je zelo veliko dela, veliko pa stane tudi zimska hrana, ki jo potrebujejo. Vedeti moramo, da je čebelja sezona v bistvu zelo kratka, saj traja le nekaj mesecev. Čebela pozimi ne spi in se zadržuje v panju, vendar v tem času potrebuje hrano. Ko se začne razvoj, potrebujejo med, in ne sladkorja. Številni čebelarji delajo napako, ko jeseni poberejo ves med, spomladi pa imajo potem težave z razvojem mladih čebel.«

Že na začetku poti je začel zbirati stare predmete, dokumente in knjige ter vse, kar je povezano s čebelarstvom. Ko se je njegova zbirka začela večati, je nad hišo in delavnico zgradil poseben prostor, kjer je danes čebelarski muzej. »V vseh teh letih se je nabralo toliko gradiva, da je prostor že zdaj trikrat premajhen,« pravi Anton Koželj, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja prevzel vodenje Čebelarskega društva Trebnje. Takrat sta z ženo Vido izdala knjigo o zgodovini čebelarstva v dolini Mirne in Temenice, v kateri med drugim opisujeta Petra Pavla Glavarja, ki je svojo življenjsko in čebelarsko pot končal na gradu Lanšprež, kjer je bila prva čebelarska šola pri nas. Poleg tega sta pripravila in izdala še druge knjige o zgodovini te dejavnosti, med drugim o pionirjih na tem področju.

Dolenjska čebelarska turistična pot

Pravi, da se mu je takrat začela odpirati zgodovina čebelarstva na Slovenskem, saj je našel veliko stvari, ki jih prej ni poznal. Veliko stvari so mu prinesli drugi čebelarji, za marsikaj zanimivega pa je moral pošteno plačati na bolšjem sejmu.

Na svojo zbirko je zelo ponosen, saj pravi, da ima zagotovo največ gradiva na Slovenskem, celo več kot v Čebelarskem muzeju Radovljica. Njegov muzej je le ena od točk apiturizma. Pravi, da so komisijo za čebelarski turizem ustanovili že pred osmimi leti, zadnja leta pa si prizadeva, da bi tudi čebelarstvo postalo del turistične dejavnosti. »Med drugim smo pripravili poseben katalog ponudbe, ki smo ga naslovili Čebelarski šopek Dolenjske, ki predstavlja dolenjsko čebelarsko turistično pot,« pravi Koželj. »V treh letih smo sprejeli in pospremili približno 60 do 70 avtobusov, v glavnem tujcev iz vse Evrope, ki jih tovrstni turizem še posebno zanima. Lani sem svoj položaj končno uredil tako, da lahko zdaj vodim turiste po svoji kmetiji, torej povsod tam, kjer imam čebelnjake. V sodelovanju z drugimi lokalnimi vodniki jim med drugim lahko pokažemo še Taborsko jamo ali protiturški tabor, lahko si ogledajo Jurčičevo Muljavo, samostan v Stični, tudi Višnja Gora je lepa in zanimiva za ogled. Naša čebelarska potPetra Pavla Glavarja traja kar ves dan, od jutra do večera, turistom pa lahko ponudimo tudi večdnevne izlete.«

»Res je, da smo šele na začetku, a pomembno je, da imamo kaj pokazati,« poudarja čebelar. »V regijski čebelarski zvezi Petra Pavla Glavarja iz Novega mesta je vključenih 19 društev, ki že lahko ponudijo marsikaj zanimivega, vendar bodo morali svojo ponudbo, če se bodo želeli intenzivneje ukvarjati z apiturizmom, še dopolnjevati in razširiti. Vedeti moramo, da so čebelarji kot turisti, tudi tuji, preprosti in skromni kmečki ljudje. Prav zato jim moramo ponuditi cenovno ugodne rešitve. Najprej jim moramo kaj pokazati in ponuditi, šele nato jim lahko to tudi zaračunamo. Vsekakor je apiturizem velika prihodnost slovenskega gospodarstva. To je nov izziv in priložnost za dodatni zaslužek. V Sloveniji je, prav na področju čebelarstva, še toliko neraziskanih možnosti, ki bi jih lahko ponudili in pokazali turistom. Le začeti je treba!«

VIR:http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/cebele-spregledane-turisticne-delavke