Določanje vrste medu

28.12.2020 9:45:40
Varna hrana
V Sloveniji pridelujemo različne vrste medu od cvetličnega, gozdnega do vrstnih medov, kot so akacijev, lipov, kostanjev, hojev, smrekov pa tudi med oljne ogrščice, vse več je tudi ajdovega medu, po katerem zelo pogosto povprašujejo starejši potrošniki.
 
Narava se spreminja, spreminjajo se povzročitelji medenja, s tem pa se spreminjajo tudi vrste medu. Če smo bili v Sloveniji navajeni, da  v naših gozdnih medovih prevladujejo aroma po smoli, zeliščnih bonboni, sirupu smrekovih vršičkih, potem smo v zadnjih letih lahko zelo presenečeni, saj medovi s prevodnostjo višjo od 0,8 mS/cm pogosto nimajo opisane arome, ampak nas ta bolj spominja na cvetlični med.
 
Določitev vrste medu ni vedno enostavno. Med sicer lahko prodajamo samo kot med, ni ga potrebno dodatno označiti glede na izvor, vsekakor pa je priporočljivo, da se kupcu ta dodatna informacija tudi ponudi, saj bo na ta način kupec bolj seznanjen s tem, kaj je kupil. Pestrost medu pridelanega v Sloveniji je velika. Že znotraj posamezne vrste je pestrost ogromna, še več, znotraj enega točenja se razlikuje tudi med nabran med panji istega čebelnjaka. Razlikujejo pa se seveda tudi medovi, pridelani v različnih letih. Večja pestrost je pri cvetličnih in gozdnih medovih, saj je pri teh pestrejši že sam izvor medičine oz. mane. Slovenija leži v Srednji Evropi, kjer se stikajo štiri velika geografska območja: Alpe, Panonska kotlina, Dinarsko gorovje in Sredozemlje. Pestra geološka zgradba, razgibanost reliefa in dejstvo, da se Slovenija razprostira na štirih biogeografskih območjih, omogočajo veliko rastlinsko in živalsko pestrost, to pa vpliva tudi na raznovrstnost medu.
 
Določanje vrste medu
 
V skladu s Pravilnikom o medu lahko izraz med dopolnimo z navedbo cvetov ali rastlin, če med izhaja v celoti ali delno iz navedenega izvora in ima njegove senzorične, fizikalno-kemijske in mikroskopske lastnosti (Pravilnik o medu, 2011, 2015). Med je dopustno imenovati vrstni, če vsaj 45 % peloda, ki ga vsebuje, pripada rastlinski vrsti, po kateri ga imenujemo, kar pa ne velja, kadar je njegova surovina nabrana na rastlinah, ki dajejo bodisi veliko (kostanjev med, med olje ogrščice) bodisi malo (lipov, akacijev med) peloda, pa tudi kadar je med maninega izvora.
 
Za določitev vrste medu moramo tako opraviti tako senzorično kot pelodno analizo, zelo pa  nam pri določanju vrste medu pomaga tudi izmerjena električna prevodnost. Pelodna analiza je zelo pomembna pri določanju akacijevega, lipovega, kostanjevega medu ter medu oljne ogrščice, medtem ko imata pri določanju cvetličnega, gozdnega, hojevega in smrekovega medu večji pomen senzorične lastnosti in izmerjena električna prevodnost. Opazovanje čebel, kam so letele ko so nabirale nektar ali mano vsekakor ni dovolj.
 
Včasih določanje vrste medu ni enostavno, predvsem takrat ko čebele nabirajo tako nektar kot mano in je tako med mešan. Pravilnik o medu postavlja strogo ločnico za električno prevodnost in pravi, da je vrednost 0,8 mS/cm meja glede na izvor osnovne surovine. Po Pravilniku mora biti električna prevodnost medu iz nektarja – izjema je kostanjev med – enaka ali manjša od 0,8 mS/cm, električna prevodnost medu iz mane in kostanjevega medu pa večja od 0,8 mS/cm. Pravilnik ne predvideva medu, ki vsebujeta tako mano kot nektar. Pogosto se zgodi, da ima med prevodnost višjo od 0,8 mS/cm, v aromi pa je prisotna predvsem cvetlična nota. Navadno je vzrok za to prisotnost majhne količine nektarja ali mane kostanja ali lipe v medu, ki imata višjo električno prevodnost in pa v zadnjem času tudi mane neznanega povzročitelja. V letu 2020 ko je v naravi obilneje medil javor, je bilo takšnega medu zelo veliko, zato smo tudi v novembru organizirali strokovno razpravo, na kateri sta sodelovali Eva Cukjati, vodja strokovne komisije za senzorično ocenjevanje medu pri KIS-u ter dobra poznavalka slovenskega medu mag. Malči Božnar, ki sta tudi prišli do podobnega zaključka kot mi, da je čez dalje več medu, ki ima aromo cvetličnega medu, električno prevodnost pa višjo od 0,8 mS/cm. Zaradi spreminjajoče se narave moramo opise vrste stalno dopolnjevati, posebno pozornost moramo nameniti gozdnemu medu.  
 
Čebelarjem svetujemo, da se za pomoč pri določitvi vrst medu, predvsem tistih, ki senzorično niso tipični za posamezno vrsto obrnejo na terenskega svetovalca ali svetovalce za varno hrano Javne svetovalne službe v čebelarstvu.

Andreja Kandolf Borovšak,
svetovalka za zagotavljanje varne hrane