Prevoz na pašo
Odločitev za prevoz čebel in vožnja
Čebele prevažamo samo s tehtnim razlogom. Že vsako nepotrebno odpiranje panjev škoduje čebelam, kaj šele nekaj ur tresljajev in vznemirljiva vožnja.
Posledice prevažanja so:
* prenehanje ali zmanjšano zaleganje matice,
* slabo, samo delno hranjenje zalege v času prevoza,
* velika poraba hrane (od 0,5 do 1,25 kg na družino),
* nekaj ur trajajoča žeja čebelje družine,
* prekinitev pravega bioritma družine, ki se lahko stopnjuje do pravega stresnega stanja,
* možnost aktiviranja prikritih povzročiteljev bolezni in njihov množičen izbruh,
* staranje čebel in obvezna izguba pašnih čebel,
* ponovna orientacija čebel in s tem nastale izgube itn.
Med vsako vožnjo izgubimo od 0,10 do 0,75 kg čebel na panj. Raziskovalci so z natančnimi meritvami dokazali, da po vsakem prevozu najbolj umirajo starejše že usmerjene pašne čebele. Njihova umrljivost je lahko celo več kot 40-odstotna. Ta izguba se nadomesti šele po sedmih do desetih dneh. Vsako pretiravanje ali malomarnost ob pripravi na prevoz in med vožnjo se hitro maščuje. Če je mogoče, pripeljemo na pašo že nekaj dni pred začetkom medenja.
Razlogi za prevoz čebel so predvsem naslednji:
* izkoriščanje medonosne in razvojne paše,
* premik čebel na stojišče za prezimovanje,
* umik čebel pred nevarnostjo kužnih bolezni ali zastrupitev,
* umik čebel pred elementarno nevarnostjo (požar, voda, plaz...),
* pojav nadlegovanja in vznemirjanja čebel (medved, gradnja...),
* prodaja čebel itn.
Pred odločitvijo za prevoz mora čebelar urediti še naslednje:
– pridobiti dovoljenje lastnika zemljišča, kamor bo postavil čebele,
– izpolniti vse obveznosti do upravljalca pasišča,
- pridobi dovljenje za premik čebel s strani Nacionalnega Veterinarskega inštituta
Potem ko se odloči in uredi vse potrebno, lahko čebelar preseli čebele, vendar pri tem nikakor ne sme škodovati ljudem, drugim čebelam, živalim in prometni varnosti.Pred prevozom naj si čebelar obvezno ogleda pot in dostop na mesto, kamor bo postavil čebele. Po potrebi pokosi podrast, poravna teren, odstrani druge ovire, se prepriča o nosilnosti mostov, izmeri višino podvozov itn. Dobro je, da glede na nebesne strani postavimo čebelnjak na paši enako, kot je bil usmerjen pred tem. Najugodnejši položaj si ob ogledu enostavno označimo. Ob tem upoštevajmo tudi možnost, da bo treba čebele odpeljati. Čebele naj imajo dovolj prostora za ustrezen izlet, za koridor izleta. Junija, julija in v prvi polovici avgusta lahko čebelnjak postavimo na polsenčno mesto pod drevesa, vse ostale mesece pa samo na ustrezna topla, sončna mesta. Nikoli ne postavljajmo čebel na prostor, kjer lahko čebelnjak zalije voda, kjer obstaja velika nevarnost požara, zastrupitev ali eksplozij. Izogibajmo se električnih daljnovodov, plinske napeljave, kanalizacijskih jaškov, avtocest, bližine večjih vodnih površin, železniške proge, gradbišč, tovarn, smetišč, igrišč in pokopališč. Preverimo tudi, da ni v bližini ponoči močne luči (npr. teniško igrišče, javna rasvetljava), medvedjih brlogov, konjskih hlevov...
Čebelar naj predvsem pazi, da spomladi na razvojni paši ne postavi čebelnjaka v bližino drugega čebelnjaka in da ne namesti svojih čebel na paši pred drug čebelnjak v smeri, od koder se vračajo pašne čebele. Prav tako ni dovoljeno postavljati čebelnjaka v gozdu na mesto, označeno za spravilo lesa. Marsikatera druščina čebelarjev prevoznikov se je razšla, ker so na istem travniku neprevidno postavili čebele različnih lastnikov.
Pred pašo moramo imeti močne in žival-ne čebelje družine. Slabe družine pred pašo raje združimo. Od pol kamiona močnih družin bomo iztržili več kot od celega kamiona slabih. Vsaka družina naj ima vsaj 7 kilogramov hrane in dovolj primernega satja. Na pašo ne smerno peljati brezmatičnih družin in trotovcev. Dnevni čas prevoza – dan ali noč – izberemo glede na začetek medenja in vremenske razmere. Ob slabem vremenu ne silimo na vožnjo zaradi svojega zdravja in zdravja čebel ter iz varnostnih razlogov. Če je mogoče, po kostanjevi paši izberemo hladnejšo noč.
Pred samo vožnjo obvestimo upravljavca paše in lastnika zemljišča, da gremo na pot. Hkrati se pozanimajmo o tamkajšnjem vremenskem stanju. Vozniku in spremstvu natančno razložimo smer vožnje in morebitne ovire.
Proti večeru gremo spočiti in dobro opremljeni k čebelnjaku in začnemo priprave na prevoz. Najprej uredimo zračenje panjev; pri tem opravilu bodimo zelo natančni, upoštevajmo nevarnost zadušitve čebel pa tudi nevarnost prehlada zalege in čebel. Pritrdimo vse premakljive panjske dele, odprimo ali odložimo okna z vrat prevoznega čebelnjaka, da omogočimo zadosten prepih. Utrdimo panje in razbremenimo tehtnico, vso opremo v notranjosti čebelnjaka pritrdimo na ustrezna mesta. Nato zložimo in utrdimo streho. V vozilu priključimo akumulator, uredimo tahometer, kontroliramo nivo olja, hladilne vode in zavorne tekočine. Namestimo in naravnamo ogledala ter očistimo stekla.
Ob mraku prižgemo kadilnik in podimimo čebele, da se umaknejo v notranjost panja. Ko prilete domov zadnje pašne čebele, začnemo zapirati panjska žrela. Kadar je zelo vroče in čebele v dolgih grozdih visijo z brad panjev, grozde čebel že podnevi ometemo na tla. Hkrati z mešanico vode in kisa poškropimo okolico žrel panjev in naletne deske. Če to ne zadošča za miren umik čebel v notranjost panjev, ponovno poškropimo zunanje čebele z okisano vodo. Tako se bodo čebele mirno umaknile v notranjost panjev, še posebno če smo prej zadaj uredili primerno zračenje.
Pospravimo okolico čebelnjaka, ugasnemo in zatesnimo kadilnik ter ga shranimo na mesto, ki je varno pred ognjem. Preverimo, ali imamo pri sebi vso potrebno opremo za osebno zaščito pred čebeljimi piki. Vžgemo motor in počakamo, da se ogreje in da se rezervoarji napolnijo z zrakom. Preskusimo še delovanje zavor, preverimo pritisk oljne črpalke, pregledamo luči in šele potem odpeljemo.
Priporočljivo je, da vozniku prevoznega čebelnjaka priskrbimo ustrezno spremstvo, najbolje z osebnim vozilom, v katerem imamo poleg hrane vedno s seboj rokavice, pajčolan, delovni kombinezon in dokumente za prevoz čebel, lastne in prometne dokumente, polno denarnico in nekaj kozarcev medu. V samem prevoznem čebelnjaku pa naj bo dovolj vode; če bi se morebiti pokvaril hladilni sistem, potrebujemo še motorno olje in zavorno tekočino ter najnujnejše rezervne dele.
Med vožnjo se po nekaj deset kilometrih ustavimo na primernem mestu in na hitro preverimo počutje čebel, kontroliramo kolesa in zavorni sistem. Med postankom ne ugašajmo motorja, razen pri polnjenju goriva na bencinski črpalki. Vozimo zelo previdno, brez sunkov. Pazimo na nizke in nevarne veje, ki bi lahko poškodovale streho ali panje. Vozniku z močno svetilko pokažimo mesto, kjer naj ustavi vozilo.
Voznik zapelje na pripravljeno mesto, preverimo tudi, ali je vozilo v vodoravnem položaju. To je še posebno pomembno pri delu v velikih listovnih panjih, ki imajo zadaj sate v topli stavbi, in pri krmljenju v vseh panjih. Še enkrat ocenimo primernost izbranega prostora. Vodno hlajen motor lahko takoj nato ugasnemo. Previdnejši moramo biti pri zračno hlajenem motorju, ki ga pustimo v prostem teku še 5 do 15 minut, da se primerno ohladi.Podložimo vozilo, pokrijemo kabino, snamemo ogledala in spone na akumulatorju. V kadilniku prižgemo ogenj in pokadimo čelno stran panjev. Če je zračenje panjev urejeno skozi naletno desko, poškropimo žrela in čebele z vodo. Čebele se hitro umirijo, medtem namestimo streho in jo utrdimo ali samo dvignemo in utrdimo nadstreške. Ponovno obremenimo tehtnico. Glede na letni čas, moč družin in vremenske razmere se pripravimo na odpiranje panjev; pred tem se obvezno zaščitimo. Odpremo panj, s kadilnikom enkrat pihnemo dim v žrelo. Če smo na cilj pripeljali zgodaj v temi, panjev ne odpirajmo prezgodaj, da čebele ne bruhnejo iz žrel v mokro ali rosno naravo, zlasti za mlade čebele je to večkrat usodno. Ponoči odpiramo panje po vrsti, navadno od zgornje vrste navzdol. Malo bolj oddaljen spremljevalec ali voznik nam sveti v naletne deske panjev. Zjutraj ob svitu ali že podnevi pa odpiramo panje posamično in bolj postopoma, tako da se vse čebele ne vsujejo naenkrat. Večkrat premaknemo lestev, levo od lestve vse tri panje po višini in desno od nje odpremo vse tri panje po višini. Ko to opravimo enkrat na obeh straneh vozila, se vrnemo na mesto, kjer smo začeli, in enako v zamiku dokončamo odpiranje. Čebele iz že odprtih panjev navadno niso več napadalne. S postopnim odpiranjem je manj zaletavanja čebel in nepotrebnih žrtev.
Pogasimo ogenj v kadilniku, uredimo hodnik in zapremo lopute za zračenje panjev ter okna na vratih. Čez čas še enkrat natančno pregledamo, ali smo odprli prav vse čebelje družine. Nato vse pospravimo, zaklenemo vsa vrata in na prevozno enoto na vidno mesto zunaj smeri letenja namestimo podpisano kopijo potrdila o premiku čebel. Priporočamo objavo svoje telefonske številke. Vsak čebelar ali mimoidoči nas bo tako lahko opozoril na roj, ropanje ali kakšno drugo nevšečnost.
Preden gremo domov, ocenimo letenje čebel, po potrebi obiščemo še domačega čebelarja in lastnika zemljišča.
Čebele navadno vozimo ponoči. Če se za prevoz odločimo v hladnem vremenu zgodaj pomladi ali pred zimo, vozimo raje podnevi. Pazimo, da v tem primeru dnevna temperatura ne preseže 17 °C in da ni nižja od 12 °C. Če je hladneje, omejimo zračenje. V tem primeru sploh ne uporabljamo zračenja skozi žrela, skozi sprednjo stran panjev. Čebele bodo dobile dovolj zraka že zadaj skozi okenca na vratih. Če smo pripeljali na cilj v mrzlem vremenu, ko temperatura ne presega 13 °C, čebel ne smemo odpreti pred nočjo, ker bi sicer izletele in ostale otrple zunaj.
Pozimi sploh ne priporočamo prevoza! Kadar nikakor ne gre drugače, takrat izberimo dan, ko je v vsaj 8 °C nad ničlo. Prostornejše panje vozimo odete brez zračenja in spredaj dobro zatesnjene. Bolj utesnjenim panjem le zadaj malo privzdignemo ali zavihamo opaž. Na cilju jih lahko takoj odpremo samo, če je topleje od 13 °C, sicer obvezno šele v mraku. Če leži sneg, ne smemo odpirati pred nočjo. V zelo vročih dneh čebel raje ne prevažamo. Kadar pa smo prisiljeni prepeljati čebele, odprimo vse zračenje na panjih in vozimo med drugo in tretjo uro zjutraj do svita.
Družino hitro rešimo zadušitve, če smo se na takšno možnost prej pripravili. Odpremo obe loputi vrat, na njihovo mesto vstavimo mrežni okvir. Preden zapremo vrata, odstranimo spodnjo letvico v plodiščnem okencu. Pašne čebele se bodo umaknile v zadnji del panja za okenca. Tako družina ne bo več utesnjena in bo skozi mrežo v izrezu vrat dobivala dovolj zraka ves čas vožnje. Ob prvem naslednjem obisku odstranimo mrežice z vrat in družino uredimo. To je precej hitrejša in boljša rešitev kot odvzemanje mediščnih satov.
Prevažanje nakladnih panjev je precej zahtevnejše kot prevažanje AŽ-panjev. Družine se v nakladnih panjih težje zadušijo, ker jim zlahka povečujemo prostor in poljubno uredimo zračenje. Priprava na vožnjo pa je dolgotrajna, še težje je panje naložiti. V svetu jih nalagajo strojno na paletah, ponekod jih prevažajo celo s helikopterji.
Zadušitev čebel in posebne nevšečnosti pri prevozih
Ko čebele zapremo, postanejo nervozne. Ponoči in v hladu so mirnejše. Ko se zdani in temperatura narašča, je vznemirjenje čebel vse hujše. Kolikor močnejše so družine v prostoru panja, toliko prej se bodo zadušile. Čebele – vse mastne in črne – včasih še za silo lezejo po strganem satju. Zadušena pokrita zalega dobi opeki podobno svetlejšo barvo. Takrat obilje zraka nič več ne pomaga, za družino ni več rešitve. Vroč tekoč med se poliva naokoli, satje je popolnoma mehko in toplo, pravzaprav je tik pred tališčem, železni deli v panju so kar vroči. Izkušen čebelar zazna zadušitev že po vonju. Škropljenje z vodo med ulice pomaga le pred kritičnim vznemirjenjem čebel, prav tako hitro povečanje prostora in izpuh zraka iz rezervoarja ali dobrega praznega puhalnika. Nekaj minut po kritičnem vzburjenju je prepozno za vsako pomoč.
Zato naj bo zračenje panja med prevozom vedno večje od minimalne potrebe, med mora biti dozorel, še bolje iztočen. Čim več je v panju medu, tem bolj se v njem zmanjša količina zraka. Čebele ob nevarnosti zadušitve raje hitro odpremo, ne da bi ugasnili motor. Izguba bo manjša, če bomo zgubili četrtino pašnih čebel, kot pa zadušili cele družine. Najhitreje zadušimo močne družinice v prašilčkih z mladim satjem. Za to je najnevarnejši prav sedemsatar, ker ima na število celic najmanjšo prostornino. Takim panjem posebej izdelamo povečano zračenje, sicer lahko v njih zadušimo že srednje močne družinice ali narejence po nekaj kilometrih prevažanja v sosednji čebelnjak.
Zadušeno zalego vedno neškodljivo odstranimo, da se ne usmradi.
V čebelnjaku mora biti poleg obveznega kompleta prve pomoči tudi sredstvo za ublažitev čebeljih pikov. Pri zdravniku bomo dobili recept za mazilo, za hujši primer tudi tablete. Če so čebele močno opikale voznika, ta ne sme na vožnjo. Pazimo tudi na radovedne otroke, ki se pri postavljanju čebel na stojišče radi preveč približajo in izpostavljajo nevarnosti.
Mnogi čebelarji so že ugotovili, da so bile čebele prej doma kot sami. Vedno moramo natančno oceniti razdaljo med starim in novim stojiščem. Ta naj bo vsaj 3 km. Paziti je treba tudi pri vrnitvi. Če se poleti vrnemo s čebelami prej kot v mesecu in pol, pozimi pa prej kot v treh mesecih, pazimo, da je enota enako obrnjena in točno tam, kjer je bila postavljena že prej. Če smo zavestno ali nenamerno prepeljali čebele na krajšo razdaljo, nastavimo na staro mesto nekaj rezervnih družin.
Kadar namenoma prestavimo manjše število panjev na bližnje stojišče, to lahko storimo brez škode. Izdelati moramo posebno škatlo, ki jo namestimo popolnoma tesno na verando panja. Škatla ima znotraj dve ali tri povezane temne pregrade z luknjami, čez katere lahko pridejo čebele na svetlobo. Tako se ponovno orientirajo. V ta namen lahko za silo uporabimo tudi slamo ali gozdni mah na žrelu.
Med prevozom moramo panje vedno dobro pritrditi, kar je še zlasti pomembno na prikolicah za osebni avtomobil. Tudi kontejnerske enote vedno pritrdimo z vsemi vijaki in vezmi, kajti nesreča nikoli ne počiva. Isto naj velja, ko vozimo med v velikih sodih in so ti lahko zaradi velike teže, majhne prostornine in okrogle oblike zelo nevarni za druge udeležence v prometu.
Kadilnik je zelo nevaren čebelarjev pripomoček, če ga ne ugasnemo po končanem delu ali pred prevozom. Nevarnost požara je kljub pazljivosti stalna. Če se nam med vožnjo vžge guma, obstaja zelo majhna verjetnost, da jo bomo pogasili. Odvijmo kolo in ga odkotalimo na varno razdaljo, kjer ogenj pogasimo ali pa pustimo, da guma varno zgori. Ne izgubimo razsodnosti in urno rešimo, kar se rešiti da. Z gasilnim aparatom omejimo požar, zaščitimo roke in obraz ter podložimo vozilo. Predvsem gasimo prevozno enoto. Če nam med vožnjo zagori na motorju, vozilo takoj ustavimo in gasimo. Ko smo pogasili, takoj izklopimo akumulatorje in preglejmo nastalo škodo. V vozilu nikoli ne hranimo starih krp in drugega vnetljivega materiala blizu rezerve goriva, maziv, akumulatorja ali agregata za proizvodnjo elektrike. Priporočamo, naj ima vsak prevoznik čebel poleg obveznega še večji zanesljiv gasilni aparat.
Avtor: Pavel Zdešar