1. Domov
2. Čebelarstvo
3. Vzreja matic

Rodovniške matice

Rodovniške matice praviloma vzrejamo s presajanjem ličink v umetne matične lončke (Doolittlova metoda); s podrezovanjem mladih ličink v satju, kjer bodo čebele same potegnile matičnike, ali po Millerjevi metodi.
Vzreja mora biti tudi dobro načrtovana in pripravljena. Posebno pozornost je potrebno posvetiti izbiri in pripravi matičarjev, trotarjev, štarterja, rednika, plemenilnikov in drugega potrebnega pribora in pripomočkov.

  1. Matičarji



Družino, iz katere jemljemo ličinke, imenujemo matična družina ali matičar. Odbira matičarjev v vzrejališču matic je zelo pomembno opravilo v postopku vzreje matic. V Sloveniji vzrejevalci matic opravijo odbiro matičarjev s pomočjo strokovne službeKmetijskega inštituta Slovenije, in sicer na osnovi večletnega spremljanja njenih morfoloških in gospodarskih lastnosti, ki so opisani v poglavju 4.

Pri vzreji na kvaliteto matic vpliva starost ličink pri presajanju. Presajanje ličink v vzrejališču poteka večinoma ročno. Pri tem že najmanjša poškodba ličinke posledično pomeni njeno odmrtje in temu sorazmerno nižji delež sprejetih ličink.


   2. Trotarji Matico opraši sedem do deset ali več trotov. Za ta namen je v bližini plemenenja matic potrebno zagotoviti zadostno število visoko kvalitetnih, odbranih čebeljih družin – trotarjev. V kolikor trotarji niso zagotovljeni, matice letijo dlje od plemenišča in obstaja večja verjetnost, da se ne vrnejo v plemenilnik. Prav tako kot matičarje, na osnovi spremljanja in beleženja lastnostim določimo trotarja. Trotarji so potomci odbranih družin, ki imajo morfološke in gospodarske lastnosti, ki so v skladu sselekcijskimi cilji in izvajanim programom vzreje.

Praviloma družine na plemenišču, trotarji, predstavljajo vzrejno linijo in so potomci sestrskih matic, ki niso v sorodu z matično družino. Čebelje družine, trotarji, morajo biti pod zdravstvenim nadzorom, prav tako pa mora biti evidentirana tudi vsa raba zdravil v plemenskih družinah.

Z nekontrolirano rabo zdravil je namreč mogoče vplivati na nekatere lastnosti družine, kot je naravna odpornost, toleranca do nekaterih bolezni ali parazitoz. To so pomembne lastnosti družin, ki jih moramo pri vrednotenju v selekcijskem programu tudi upoštevati. V odbrane trotarje je potrebno vstaviti satje, kamor matica intenzivno zalega trotovino. Sistematično opravilo mora biti izvedeno 35 do 40 dni pred predvidenim datumom plemenitve. Trotarji so živalne družine in kljub dotoku nektarja in cvetnega prahu v panj, je potrebno dodatno krmljenje s sirupom in cvetnim prahom.
Troti spolno dozorijo okrog 12 dni po izleganju. Za vsakih 200 oprašenih matic je potrebno zagotoviti vsaj enega kvalitetnega trotarja.
Tudi za umetno osemenjevanje matic je potrebno zagotoviti kvalitetno seme trotov. Seme pridobivamo od trotov odbranih družin. Trote intenzivno vzrejamo in v starosti nad dva tedna so primerni za jemanje semena. Pri zbiranju semena, spolno zrelega trota blago stisnemo v področju zadka, da sproži spolno trobo. Na koncu trobe vidimo kapljico sluzi, ki je sivo bele barve in nad njo rumenkasto obarvano seme. Tako opravimo preskus spolne zrelosti trota. Seme lahko z mikropipeto posesamo in ga skladiščimo za kasnejšo uporabo.
 
  3. Štarter in rednik

Po presajanju ličink v matične lončke le-te prenesemo v brezmatično družino – štarter. To je družina brez matice in z obilo pokrite zalege, zalog hrane in mladih čebel krmilk. Čebelar pri ustvarjanju brezmatičnega stanja v družini s krmljenjem sladkornega sirupa (1:1,
sladkor:voda) stimulira mlade delavke krmilke k pospešenemu krmljenju ličink z matičnim mlečkom in to kljub ugodnim pašnim razmeram v naravi. Z dodatnim krmljenjem se doseže višji odstotek sprejetih ličink.
 
Običajno se v štarter vstavi do 30 matičnih lončkov s presajenimi ličinkami. Delavke v štarterju dokrmijo vstavljeno zalego z matičnim mlečkom, nato po 24 urah vzrejni material prestavimo vrednika. Rednik je pravilno razvita družina z matico, z zdravimi čebelami in bogato zalogo hrane. V kolikor ni stalnega dotoka hranilnih snovi iz narave, redniku dodajamo sirup in cvetni prah oz. nadomestke. Zadostna količina beljakovin je nujna za pravilen razvoj matične ličinke in nato bube v pokritem matičniku. Zato lahko žrtvujemo nekaj pokritih matičnikov, da kontroliramo količino matičnega mlečka v matičniku. V AŽ panju pripravimo rednik tako, da v medišče prestavimo sate z odkrito zalego, sate s cvetnim prahom in pitalnik. Matica ostane v plodišču, kamor prestavljamo pokrito zalego iz medišča, ter matici zagotovljamo vedno dovolj prostora za zaleganje. Tako oblikovani rednik moramo stalno obnavljati. Na razvoj matičnikov in kasneje na razvitost matice vpliva kvaliteta oskrbe matične zalege s strani mladih čebel krmilk. Vzrejno gradivo je z matično rešetko praviloma ločeno od oddelka z matico. Delavke bodo tako vstavljene ličinke vse obdobje razvoja krmile z obilno količino matičnega mlečka.

Pet dni po prestavitvi vzrejnega materiala v rednika, so matičniki že pokriti. V tem obdobju so mlade bube v matičniku zelo občutljive na ohladitev, pregretje in na stresanje. Zato matičnike prestavljamo šele 9 do 10 dni po presajanju. Zrele matičnike je mogoče prestaviti v plemenilnike ali v inkubator. Če zreli matičniki čakajo na izleganje v redniku, morajo biti prestavljeni v valilne matičnice oz. inkubatorje. Tu so izležene matice med seboj ločene, omogočen pa je stik z delavkami krmilkami, ki vzdržujejo ustrezno mikroklimo in oskrbujejo
mlade matice. Prve matice se lahko izležejo že 11. dan po presajanju ličink, praviloma pa se izlegajo trinajsti dan od začetka razvoja ličinke.

   4. Plemenišče Plemenišče matic je geografsko omejeno območje, kjer so nameščeni trotarji in plemenilniki. Plemenišče in njegova ureditev ima velik vpliv na uspeh plemenitve matic. Uspešnost plemenitve ugotavljamo na osnovi pregleda zalege v satju plemenilnika. V ugodnih pogojih matica zleti na praho 7 dni po izleženju, 3 do 4 dni kasneje pa že zalega. Neugodni vremenski pogoji, z dežjem in vetrovi, vplivajo na zapoznelo praho matic in nizek odstotek matic, ki zalegajo. Prav tako na znižano uspešnost plemenitve vplivata tudi konfiguracija terena v področju plemenilne postaje in nezaščitenost plemenilnikov pred sončnopripeko. Plemenilniki naj bodo nameščeni v senčni legi posamično ali v manjših skupinah. Kadar je na plemenišču teren razgiban, je plemenitev uspešna tudi v večjih skupinah plemenilnikov.
Čebelam mora biti na plemenišču na razpolago dovolj vode. Celotna uspešnost vzreje, to je pridobivanje kvalitetnih matic, ki obsega vse faze od presajanja ličink do oprašitve, je lahko tudi do 90 ali 95 %. Niso pa redki primeri uspešnosti vzreje le okrog 30 %.

Podatke o naselitvi plemenilnika in dodajanju matičnikov in druga opažanja beležimo na ustrezen evidenč ni list, kjer je razvidno tudi poreklo matice. Na plemenišču se pojavlja tudi ropanje čebel, ki lahko predstavlja velik problem, še posebno v plemeniščih, ki niso dovolj zaščitena pred soncem. Lahko pa se ropanje pojavlja tudi zaradi tehnoloških napak pri vzreji.
Najpogosteje pride do ropanja zaradi neustrezne hrane, v primeru da pogača vsebuje prevelik delež medu, ali pri krmljenju s tekočo hrano. Do oslabitve, izpraznjenja in ropanja plemenilnikov prihaja tudi zaradi prisotnosti nosemavosti pri delavkah, ki odmirajo hitreje kot zdrave čebele.


  5. Plemenilnik Izležene matice ali tudi zrele matičnike prestavimo v plemenilnike. To somajhni panji z dvema ali tremi polovičnimi sati AŽ velikosti. Plemenilnik mora imeti ustrezno velik pitalnik, v katerega pokladamo sladkorno testo, ki ga pripravimo iz štirih delov mletega sladkorja
in enega dela medu ali dodatka kvasa in vode. Obnese se dodajanje tekoče hrane v plastenki, z dvema ali tremi drobnimi odprtinicami v spodnji steni, ki jo položimo v pitalnik. Ćebele počasi jemljejo hrano in ni nevarnosti za pojav ropanja. Plemenilnik naselimo z mladimi delavkami iz živalnih inzdravih čebeljih družin. Čebele morajo biti presejane, torej brez trotov. Na ta način zagotovimo parjenje matic z odbranimi troti, ki izvirajo iz odbranih trotarjev, ki so na plemenilni postaji. V plemenilnik dodajamo izvaljene matice v matičnicah, katerih odprtine pokrijemo s sladkornim testom. Matičnike pa praviloma dodajamo tako, da njihov obod zaščitimo z materialom, ki ga delavke ne pregrizejo. Najpogosteje uporabimo žični ovoj, ki je primeren za večkratno uporabo ali lepilni trak, s katerim ovijemo obod matičnika.

Plemenilniki so nameščeni na plemenilni postaji. Za vzrejo rodovniških matic mora biti plemenilna postaja locirana tako, da v tem območju ni trotov iz okoliških čebelarstev. Na taki plemenilni postaji imamo nameščene trotarje. Ko se mlada matica v naravi opraši s troti, v nekaj dneh začne zalegati. Tako je 10 do 15 dni po dodajanju neopraš ene matice v plemenilnik, mogoče že kontrolirati kvaliteto zaleganja matice. Zalega v satu, v plemenilniku,
mora biti strnjena, pri rodovitnih maticah pa pogosto v posameznih satnih celicah opazimo večje število jajčec. Mlada, komaj oprašena matica pogosto zalega dva, tri ali več jajčec v satno celico. To ugotavljamo pri pregledu plemenilnikov in je znak rodovitnosti matice.
Matico, ki zalega, prestavimo skupaj s 6 do 10 delavkami v transportno matičnico, kjer je tudi zaloga hrane. Matica lahko v matičnici preživi 4 do 6 dni, kar zadostuje za transport na večjih razdaljah.

  6. Naseljevanje plemenilnikov

Pri naseljevanju plemenilnikov je mogoče zmanjšati možnost okužbe matic z apitehničnimi postopki. K temu pripomore:
• razkuževanje plemenilnikov,
• naselitev plemenilnikov z mladimi čebelami in z dodajanjem pokrite zalege. Satje mora biti svetlo,mlado, praviloma ne onesnaženo s sporami noseme. Tudi mlade, komaj izvaljene čebele niso okužene ssporami noseme.
• obdelava čebel v plemenilnikih z zdravili oz. razkužilnimi sredstvi.

V naravnih okoliščinah je na plemenilni postaji mogočepričakovati okrog 20 % nosemavih matic.

  7. Izdelava voščenih matičnih lončkov

Pripravimo si leseno ali kovinsko oblikovalo premera 7,9 mm in dolžine 100 mm. Na spodnjem robu mora biti zaobljeno v obliki dna matičnika. Običajno izdelamo serijo oblikoval v obliki grabljic. Stalimo vosek od celičnih pokrovcev ali deviškega satja in »grabljice«
pomočimo najprej v medeno raztopino in nato 3 krat v vosek približno 8 mm globoko. Nazadnje jih pomočimo v hladno vodo, da se voščeni celični lončki ohladijo. Previdno jih odstranimo iz oblikoval. Matične lončke s pomočjo voska pritrdimo na letvice vzrejnega satnika v medsebojni razdalji okrog 2 cm.







8. Presajanje ličink
  Da si zagotovimo kvalitetne mlade ličinke, lahko matico na satu omejimo z okvirom, ki je prekrit z matično rešetko. Tako dosežemo, da matica zaleže le določen sat, do katerega imajo dostop delavke, ki krmijo ličinke. Bolj enostavno je, če med zalego v sredino gnezda vstavimo nezaležen sat. Najbolj primeren je tak, iz katerega so se vsaj enkrat že polegle čebele. To nam je v pomoč, ker se v takem satu ličinke lepo vidijo. Za vzrejo visoko kvalitetnih matic uporabimo ličinke delavk, stare do 12 ur. Z iglo previdno zajamemo ličinko in jo prestavimo. Pri tem je potrebno paziti, da je ne poškodujemo, ker bo sicer propadla. Prestavimo jo v enakem položaju, kot smo jo vzeli iz celice. V primeru da jo obrnemo, se bo zadušila, ker je potem z obeh strani prekrita z matičnim mlečkom. Če to izvedemo pazljivo, ima ličinka ob sebi toliko matičnega mlečka, da preživi še 2 uri.

Letvico na kateri je 15 – 20 presajenih ličink vstavimo v pripravljen sat in ga prenesemo v štarter. Pomembna je priprava sata. Najbolj primerno je, da meden sat odrežemo tako, da ostane zgornja tretjina sata z medom ohranjena.  Letvico vstavimo pod medeni pas in tako imajo čebele krmilke boljši dostop do vzrejnega gradiva. Dostop delavkam pa lahko izboljšamo tudi tako, da v sredini sata naredimo prostor za vstavitev letvice z vzrejnim gradivom. Prostor, v katerem presajamo vzrejni material, mora biti primerno osvetljen, ogret, zagotoviti pa je potrebno tudi primerno vlažnost v prostoru, da preprečimo izsušitev ličink.







  9. Označevanje matic Praviloma označimo oprašene matice ob pobiranju iz plemenilnikov. Najenostavneje in pogosto najmanj zamudno je ročno označevanje. Rodovniške matice označimo z namestitvijo oštevilčene opalitne ploščicena oprsje. Hkrati tudi ocenimo matico; njeno razvitost in velikost. Pri označevanju matico primemo s palcem in kazalcem za oprsje, tako da na zgornji del s topo iglo nanesemo ustrezno lepilno maso in nanjo rahlo pritisnemo opalitno ploščico. Pri tem je pomembno da zabeležimo rodovniško številko matice v evidenčni list, ki služi vpisu v izvorno rodovniško knjigo Rodovnik Kranjske čebele.

Barva opalitne ploščice, s katero označimo matico, je določena za posamezna leta:
• v letih, ki se končujejo z 1 ali 6: bela barva
• v letih, ki se končujejo z 2 ali 7: rumena
• v letih, ki se končujejo z 3 ali 8: rdeča
• v letih, ki se končujejo z 4 ali 9: zelena
• v letih, ki se končujejo z 5 ali 0: modra

9.1. Ponovno vstavljanje matičnika v plemenilnik
Ko v plemenilniku kontroliramo zalego, mlado matico odvzamemo, jo označimo in prestavimo v transportno matičnico. V plemenilnik pa je mogoče ponovno vstaviti
zrel matičnik. Najenostavnejši način je dodajanje zrelega matičnika, ki ga na oboduzaščitimo, takoj ali nekaj ur po odvzemu matice.

10. Načrtovanje vzreje in evidenca

Vzreja rodovniških matic mora biti načrtovana. V ta namen pred začetkom vzreje predvidimo vse potrebne dejavnosti, ki so odvisne od ciljev vzreje. Pogoj za začetek vzreje je določitev matičarja in trotarjev. Drugi cilji vzreje so še načrtovano število vzrejenih matic in čas, ko želimo dobiti oprašene matice. Pri tem je potrebno upoštevati tudi kalo. Pri pripravi vzrejnega koledarja upoštevamo potrebna opravila:
• priprava trotarja
• priprava štarterja in rednika
• presajanje ličink in vstavljanje v štarter
• prestavljanje vzrejnega gradiva v rednik
• priprava plemenilnikov
• prestavljanje zrelih matičnikov v plemenilnik
• pregled zalege, oprašenih matic in izločanje matic

Prav tako je potrebno upoštevati število možnih serij vzreje, ki jo praviloma določajo zunanji dejavniki, kot so vremenski in mikroklimatski pogoji, dolžina vzrejne sezone in razpoložljivost tehnične opreme. Načrt vzreje matic pripravimo na osnovi datumskega zaporedja predvidenih opravil.

11. Razvojne napake matic in bolezni

Kvaliteto matic kontroliramo na osnovi ocenjevanja velikosti in razvitosti matice, tehtanja in pregleda zalege v plemenilniku. Zalega mora biti strnjena, pogosto opazimo v posameznih satnih celicah po dve ali celo tri jajčeca. To je običajno takrat, ko zelo rodovitna matica
nima na voljo v satju dovolj prostora. Matica, ki kvalitetno zalega, je primerna za oddajo. Posebno pozornost je potrebno posvečati rokovanju z matico, predvsem pri vzemanju iz plemenilnika, pri označevanju in dajanju v transportno matičnico. Vse matice, ki kažejo nepravilnosti v zgradbi telesa, izločimo iz nadaljnje reje in proučimo vzroke za pojav nepravilnosti.





 







12. Razpošiljanje matic

Za transport matic poznamo različne oblike matičnic in načine pošiljanja. Rodovniške matice običajno pošiljamo posamezno v transportni matičnici. Ko matico vstavimo v matičnico, ji dodamo 6 do 8 delavk spremljevalk. Te so mlade delavke, ki jih dobimo na satju v plemenilniku. Potovalno matičnico z matico hranimo zelo skrbno na ustrezni toploti in zaščiteno pred soncem.

12.1. Priprava sladkornega testa V potovalni matičnici namestimo sladkorno testo, ki ga izdelamo sami, ali pa uporabljamo komercialno pripravljeno testo. Za izdelavo testa uporabimo fino zmleti sladkor in med v razmerju 1:4. Namesto medu je mogoče dodati tudi invertiran sladkorni sirup. Testo mora biti dovolj čvrsto, da ne izteka iz skladiščne komore transportne matičnice in povzroči odmrtja čebel. Če pa je testo prečvrsto, čebelam lahko primanjkuje tekočine in zato testa ne morejo izkoriščati. Testo z dodatkom medu zagotavlja ustrezno čvrstost in hkrati ne otrdi prehitro. Tako testo pa je mogoče uporabljati le v domačem čebelarstvu in ni primerno za matičnice, ki jih pošiljamo, zaradi možnosti prisotnosti povzročitelja hude gnilobe (Paenibacillus larvae) v medu.

Vzrejališča matic so zaradi intenzivnega čebelarjenja, vzreje matic in prometa čebel še posebno izpostavljena razvoju in širjenju čebeljih bolezni. Najpogostejše bolezni, ki se pojavljajo in lahko povzročajo ekonomsko škodo ali pa zaradi prisotnosti povzročiteljev
bolezni predstavljajo možnost širjenja iz vzrejališč pri nas so: huda gniloba čebelje zalege, nosemavost in poapnela zalega. V vsakem čebelarstvu je prisotna tudi varoja, ki pa glede povzročanja škode in problematike zatiranja zavzema posebno mesto. V Sloveniji je pojavljanje pršičavosti (Acarapis wodi) zelo redko, ne pojavlja pa se pohlevna gniloba, ki je v nekaterih državah v Zahodni Evropi dokaj pogosta. Prav tako pri vzreji matic ekonomsko niso pomembne viroze, ki se sicer najpogosteje pojavljajo v povezavi z varojami in tudi ne druge bolezni in škodljivci in nepravilnosti v razvoju matic.


13. Preventivni pregledi matičnih družin in plemenilnikov

Problematiko zdravstvenega varstva čebel v vzrejališčih pri nas obravnavamo predvsem s stališča poznavanja in odkrivanjaznamenj bolezni, ter možnosti ugotavljanja povzročiteljev. Vsi ti preventivni dejavniki imajo prednost pred samim zdravljenjem bolezni. V vzrejališču prav spremljanje razvoja povzročiteljev bolezni lahko prispeva h kvaliteti in uspešnosti odbire ter določanju matičarjev in trotarjev. Raba zdravilnih sredstev je v vzrejnem čebelnjaku lahko celo v nasprotju s cilji odbire in izključuje možnost uspešnega izvajanja predvidenih vzrejnih metod.
Posebno pozornost je potrebno posvečati pogostim natančnim pregledom čebelje zalege in mikroskopskemu pregledu čebel delavk in matic na prisotnost spor Nosema apis.

Gospodarsko najpomembnejša je nosemavost, ki je običajno v taki obliki, da je čebelar sploh ne opazi. Spore noseme v prebavilih starih čebel se pojavljajo v odvisnosti od letnega časa, pašnih pogojev in tudi od higiene čebelarjenja. Redna zamenjava satja, razkuževanje satja, satnih okvirjev in notranjosti panja, napajališč namreč znatno prispeva k zmanjševanju stopnje okuženosti čebel s sporami noseme in posredno k zmanjševanju možnosti okužbe matic. V naših raziskavah smo ugotovili, da k zmanjševanju okuženosti matic pripomore naseljevanje plemenilnikov z mladimi neokuženimi delavkami. Cilj naše vzreje matic je zmanjševati stopnjo okuženosti čebeljih družin v vzrejališču s sporami noseme in s tem zmanjšati možnost okužbe matic. Nosemave matice namreč po dodajanju pogosteje niso sprejete in odmrejo. Čebelar ugotovi posledico, to je preleganje matic, včasih tudi posledični
propad čebelje družine.

prof.dr. Aleš Gregorc