Pristop k čebelam
Večini ljudi čebele vzbujajo strah, bojijo se njihovega pika. Vendar pa čebele nikdar ne pikajo iz zlobnosti. Svoje orožje uporabijo le takrat, kadar se čutijo ogrožene. V naravi se to primeri, ko čebelo stisnemo oz. pohodimo. Povsem drugače pa je to v neposredni bližini čebeljega doma. Tu čebele ne trpe nobenega vsiljivca, ki pride tja največkrat s tatinskimi nameni. Sem spadajo predvsem različne divje čebele, ose, muhe, medved ... in človek.
Čebele so zelo občutljive za vonjave; močno jih razdraži vonj po znoju, hlevski vonj, različni parfumi itn. Če piči ena čebela, je prav vonj po strupu tisti, ki spodbudi druge k pikanju. Zato k čebelam pristopamo vedno čisti, umiti, vendar nikoli ne uporabljamo različnih dišav. Pazimo tudi na primerno obleko, čebele namreč ne prenesejo nekaterih umetnih materialov (sintetika). Čebelar začetnik bo imel pri delu nekaj več težav, predvsem zaradi strahu pred čebelami. Vendar bojazen ni izključena niti pri izkušenem čebelarju, če ima slabe izkušnje z določenim panjem. Strah povzroči znojenje in oddajanje vonja, ki pri čebelah sproži obrambni nagon. Najmanj pikov bo deležen čebelar, ki bo delal s čebelami mirno, sproščeno in z veliko samozavesti. Raztresen in nervozen čebelar bo svoje lastnosti prenesel na čebele in temu primerna bo tudi njihova reakcija.
Delo s čebelami bo veliko lažje, če si za to izberemo pravi čas. Najlažje delamo takrat, ko je večina pašnih čebel zunaj panja. Čez dan so najprimernejše zgodnje dopoldanske ure pa tudi pozne popoldanske. Okrog poldneva, v najhujši vročini, čebele opazujemo le na bradi panja. Dobro teoretično znanje o čebelah in pridobljene praktične izkušnje omogočajo, da dogajanja v panju prepoznamo že z opazovanjem čebel na bradi panja.
Zato čebelar:
– opazuje dogajanja pred panjem oz. čebelnjakom,
– zapisuje na evidenčni karton opažanja v panju in na njegovi bradi,
– načrtuje potrebne ukrepe glede na opažanja in zapiske,
– načrtovane ukrepe opravlja neposredno v panju,
– primerja skladnost ugotovitve pred panjem z dejanskim stanjem, kar koristno uporabi pri nadaljnjih opazovanjih.
Z vsakim posegom v panj rušimo naravno ravnotežje, ki vlada v njem. Zato nepremišljeni posegi nikakor niso v korist niti čebelam niti čebelarju.
Vselej upoštevajmo načelo: Ne škodovati! Preden odpremo čebelji panj, se moramo na poseg tudi ustrezno pripraviti:
* Imeti moramo dovolj primernega satja in novih satnih osnov (po potrebi medene sate, prazne za zalego ali med, vgrajene Batne osnove itn.) pa tudi rezervne panje, če vemo, da jih bomo potrebovali, in drugo.
* V bližini moramo imeti tudi vse potrebno orodje: stojalo, nož, dleto ali grebljo za čiščenje panja, sipalnik, omelce ali ptičja peresa, klešče za satje in navsezadnje tudi primerno sredstvo za umirjanje čebel.
• Čebelar naj bo čist in sveže oblečen. Na glavi naj ima ustrezno pokrivalo (čepico ali klobuk itn.), ki prepreči, da bi se čebele zapletale v lase. Če smo občutljivi za čebelji pik, se moramo zavarovati tudi z drugo primerno obleko in pajčolanom za zaščito obraza. Obleka naj bo iz naravnih materialov, gladka in svetle barve.
Umirjanje čebel
Nikakršno junaško dejanje ni, če se v enem dnevu pustimo pičiti večjemu številu čebel. Pameten čebelar se varuje pikov in panjev sploh ne odpira, ko so čebele hude. Če so posegi nujni, se zavaruje s primerno obleko, rokavicami in ustreznim pokrivalom s pajčolanom. Po teh sredstvih naj posega tudi čebelar začetnik, dokler povsem ne razume čebelje govorice. Izkušen čebelar svoje ljubljenke opazuje in tudi posluša. Pri odpiranju takoj sliši, kakšno je razpoloženje čebel, in temu prilagodi delo. Nameravani poseg lahko tudi opusti, če mu čebele sporočijo, da niso za sodelovanje.
Čebele se vznemirijo ob vsakem odpiranju panja. Najprej močno zašumijo, dvignejo zadke, čebelar pa zazna vonj po čebeljem strupu. Takoj nato začnejo piti med. Ko se čebela napije, običajno ni več napadalna. Vendar pa ta postopek umirjanja traja predolgo, zato si ga lahko privoščijo le čebelarji z manjšim številom panjev.
Pomembni pomirjevalni sredstvi za čebele sta dim in voda. Pri dimnih sredstvih pazimo, da uporabljamo naravna sredstva, katerih dim ne deluje škodljivo na čebele, med in tudi čebelarja. Oboje uporabljamo zmerno, sicer dosežemo prav nasprotni učinek.
Pri nas je verjetno najpogostejše dimno sredstvo lesna goba, ki jo najdemo na odmrlih drevesnih deblih. Dobro učinkuje tudi tobak (cigareta, pipa itn.). Sicer pa lahko uporabljamo še druga sredstva, ki dajejo dovolj dima (trhel les, seno, žakljevina, oblanje itn.). Nekatere od teh lahko uporabljamo le v kadilniku; ti so različnih oblik in izvedb. Najpogostejši pri nas je kadilnik na meh, niso pa redki tudi kadilniki z ventilatorjem, ki ga poganja urni mehanizem. Obstajajo še mini kadilniki, ki jih držimo v ustih, na eni strani vanje pihamo, na drugi pa izhaja dim.
Uporaba žakljevine je zelo primerna - lahko jo zvijemo in povijemo z žico, še boljše pa je, da zvito žakljevino vstavimo v 15 do 25 cm dolgo kovinsko cev. Prižgemo jo na koncu, kjer žakljevina 1 do 2 cm gleda iz cevi. Prednost cevi je, da žakljevina v njej vedno ugasne in tako je skoraj nemogoče zanetiti požar.
Požarno varni so tudi 2 do 3 cm široki trakovi valovite lepenke, ki jih namočimo v vosek. Trak gori le kratek čas, toliko, da pomirimo eno družino, nato pa ugasne. Čebele pomirimo tudi, če jih škropimo z vodo. V ta namen lahko uporabljamo najrazličnejše škropilnice in razpršila za vodo. Voda je lahko brez dodatkov, hladna ali topla, dodamo pa lahko tudi različne dišeče snovi. Z različnimi tinkturami, predvsem iz nageljnovih žbic, si lahko natremo roke in obraz, da prekrijemo svoj vonj. V isti namen lahko učinkovito uporabimo tudi sadni kis.
Čebelarske trgovine imajo na voljo različna pršila (spreje) za pomirjanje čebel, ponavadi na podlagi timola (npr. Maja sprej). Učinek pršilk pa je občasno nasproten od zaželenega - čebele celo razburi, namesto da bi jih pomiril.
Na mirnost čebel pazimo tudi pri razmnoževanju čebel. Hudi družini menjamo matico takoj, ko je to mogoče. Zrejni material jemljemo le iz družin z blagim in mirnim vedenjem.
Za omilitev pikov imejmo v čebelnjaku priročno lekarno, ki naj vsebuje:
- tekočino ali kremo za vtiranje na mesto pika (fenergan ...),
* salmiakovec ali podobno sredstvo, omidalin, sandosten-kalcijevo mazilo ali dezinfekcijsko sredstvo,
* kis, ilovico z dodatkom kisa, koncentrirano raztopino soli, propolisovo tinkturo itn.
Čistoča v čebelnjaku in snažnost pri delu
Izraz higiena ni pojem novejšega časa. Že Grki so častili svojo boginjio Higieio in živeli po strogih načelih zdravstvene preventive in oskrbe. Higiena pridobiva vedno večji pomen. Čim pogostejša je poseljenost - v našem primeru s čebeljimi družinami - in čim tesnejši je stik med posameznimi živimi bitji oz. čebeljimi družinami, tem večja je tudi nevarnost okužbe.
Čebela je bila dolga tisočletja sposobna preživeti v prosti naravi brez človekove pomoči. Preživela pa je lahko le, če je dosegla visoko stopnjo skrbi za svoje zdravje. Sem štejemo vse mehanizme, ki rabijo samočiščenju čebelje družine v ožjem in širšem pomenu. Genetsko bolj ali manj razvit čistilni nagon oblikuje osnovo teh mehanizmov. Tu gre predvsem za pravočasno odkrivanje sprememb na zalegi, odstranjevanje ali izoliranje najrazličnejših tujkov v panju, neprenehno čiščenje in poliranje notranjih površin itn.
Odstranjevanje tujkov iz panja je ena prednostnih nalog čebel. Brž ko zaide kak tujek v panj, ga najbližje čebele odvlečejo proti žrelu. Tu ga prevzamejo starejše čebele in odnesejo čimdlje v naravo. V primeru, da je tujek prevelik, npr. smrtoglavec ali miš, ga čebele najprej ubijejo, nato pa celotno površino tujka prevlečejo s tanko plastjo propolisa. Propolis, med, cvetni prah in matični mleček vsebujejo snovi s protibakterijskim delovanjem, te snovi lahko najdemo tudi na samem telesu čebel. Preprečujejo ali zavirajo razmnoževanje številnih mikroorganizmov.
Čebelar pazi predvsem na naslednje:
* Čisto delovno obleko in lastno snažnost. Prenos bolezenskih klic z ene družine na drugo je mogoč tudi prek rok. Posebno v primeru izbruha kužne bolezni si moramo med pregledovanjem posameznih družin obvezno umiti roke z razkužilom. Z umazanimi rokami pa je možno tudi onesnaženje medu s škodljivimi mikroorganizmi.
* Skrb za čist in urejen čebelnjak je dolžnost vsakega čebelarja. V čebelnjaku morata biti metla in posoda za smeti. Po opravljenem delu čebelnjak vedno pospravimo. Občasno je treba tudi ustrezno razkužiti čebelnjak, omare za satje in orodje. Poskrbimo za čistočo pri točenju in nadaljnji predelavi čebeljih pridelkov. Pozorni moramo biti predvsem na čistočo točila, posode in drugega orodja. Najboljše je, če je našteta oprema izdelana iz nerjaveče pločevine. Satja z medom ne postavljajmo po tleh, da se med ne onesnaži že v satih. Prostor za točenje mora biti čist in svetel, preprečiti moramo dostop čebelam in drugim žuželkam.
* Čebelarja njegove ljubljenke vedno poplačajo v skladu s tem, kaj in koliko jim ponudi. Zato jim je vredno dati le najboljše. Onesnažen sladkor (s smetmi, gnojili ali s kakšnimi drugimi kemičnimi sredstvi) utegne čebelam škodovati v obliki nevidnega, subkliničnega obolenja. Pogače, ki jih družina ne porabi do konca, uničimo. Pozorni moramo biti tudi pri uporabi medu za pogače. Uporabljamo le lasten med, in to le od najboljših družin. Po možnosti ga damo še v laboratorijsko analizo na povzročitelja hude gnilobe čebelje zalege — spore Bacillus larvae.
* Za zatiranje mrčesa v čebelnjaku pa tudi bližnji okolici ne smemo uporabljati insekticidov, previdni pa moramo biti tudi pri izbiri sredstev za zaščito lesa. Mravelj se najlažje ubranimo s posebnimi podstavki za čebelnjak. Vanje nalijemo mešanico petroleja, olja in vode. Slaninarjev in srebrnih ribic ne bo v čebelnjaku, če bomo redno čistili omare in panje ter jim tako onemogočili prehranjevanje. Voščene vešče se ubranimo z rednim odstranjevanjem voščin iz čebelnjaka. Preprečiti moramo dostop vešče do shranjenega satja. Morebiti prisotna jajčeca v satju uničimo z zmrzovanjem satja za en dan. Možni so tudi kemični načini zatiranja voščene vešče.
* Napajalnik za vodo mora biti higiensko urejen. Poševno postavljena deska s počasi tekočo vodo po cikcakastem žlebu je gotovo najprimernejša rešitev. Voda sproti odnaša nesnago in povzročitelje bolezni, če so prisotni. V napajalnikih s stoječo vodo obstaja precej večja možnost prenosa bolezni. S higienskega stališča so primerni tudi napajalniki na podtlak.
Razkuževanje satja, panjev in preostale čebelarske opreme
Razkuževanje je postopek, pri katerem uničimo povzročitelje kužnih bolezni na orodju, satju in stenah panja. V grobem lahko postopke razkuževanja razdelirno na fizikalne in kemijske.
Fizikalni postopki
Največkrat prideta v poštev obžiganje s plamenom in kuhanje. Razkuževanje z vročim zrakom, avtoklaviranje in ionizirajoče sevanje redkeje uporabljamo ali sploh ne, ker so za te postopke potrebne posebne priprave – sterilizatorji, avtoklavi, kobaltova bomba itn. Omenjeno opremo premorejo le določene ustanove, kjer jih uporabljajo za posebne sterilizacijske postopke.
S PLAMENOM razkužujemo panje, lahko tudi nekatera orodja, ki jim plamen ne škoduje (obžiganje nožev itn.). Izvor plamena je lahko bencinski ali plinski gorilnik. Obžiganje je v redu opravljeno, če pri tem les delno počrni. Bodite pozorni na možnost požara!
S KUHANJEM najpogosteje razkužujemo vosek, ki mu ne sme biti primešana voda, ker ta preprečuje segrevanje voska čez 100 °C, kajti s sterilizacijo moramo vosek segreti vsaj na 120 °C za 20 minut.
Prekuhavamo lahko tudi druge predmete, ki prenesejo visoko temperaturo. Najboljše je, če uporabljamo destilirano vodo ali vsaj deževnico. Predmeti so razkuženi, potem ko voda vre najmanj 30 minut.
Kemijski postopki
Precej kemičnih snovi uporabljamo tudi za razkuževanje v čebelarstvu. V poštev pridejo za razkuževanje rok, orodja in panjev, nekatere pa ob izbruhu bolezni uporabljamo celo za sanacijo bolezni v sami čebelji družini (predvsem nekatere klorove preparate).
RAZKUŽEVANJE ROK
Če je epizootiološki položaj ugoden, je dovolj, da si roke umivamo z milom in toplo vodo. Vedno si jih umijemo pred začetkom dela, po potrebi tudi med pregledovanjem posameznih panjev.
Ob sumu ali izbruhu bolezni pa moramo roke razkuževati tudi s primernim sredstvom za ta namen. Razkužilo mora biti učinkovito, hkrati pa ne sme delovati škodljivo na kožo rok. Razkužilo ustrezno pripravimo (razredčimo ali raztopimo v vodi, če je potrebno), nato pa ga imamo v bližini delovnega mesta.
Nekaj možnih razkužil:
– virkon S deluje na viruse, bakterije, glive, kvasovke in plesni. Ima dober pralni učinek. Uporabljamo 1 % koncentracijo (50 g na 5 litrov vode),
– armiton E učinkuje na bakterije, glive in alge v 2% koncentraciji (20 ml na 1 liter vode),
– desderman učinkuje na bakterije, vim-se in glive; uporabljamo nerazredčenega.
RAZKUŽEVANJE SATJA
Satje največkrat razkužujemo z namenom, da uničimo spore Noseme apis. Najprimernejše razkužilo je ocetna kislina. Satje zložimo v zaboj ali omaro, ki se mora dobro zapreti; sati ne smejo biti zloženi tesno drug ob drugem. Izračunati moramo prostornino v litrih (širina - dolžina v višina v decimetrih), nato na vsak liter prostornine damo 2 ml 80% ocetne kisline (na 100 litrov – takšna je velikost panja – damo 2 decilitra 80% ocetne kisline). Posodo z ocetno kislino postavimo na sate, ker so hlapi težji od zraka in uhajajo navzdol. Omaro povsem zatesnimo in pustimo en teden. Nato satje prezračimo, da izhlapi kisel vonj.
Namesto ocetne kisline lahko uporabimo tudi formalin, vendar z njim lahko razkužujemo le povsem prazno satje. Formalin je namreč zelo strupen in zastruplja morebiti prisoten med in cvetni prah.
Spore noseme v 24 urah uniči tudi temperatura 49 °C ob 50-odstotni relativni vlagi.
Za uničevanje spor Ascosfere apis, povzročitelja poapnele zalege, lahko poleg formalina uporabljamo tudi enilkonazol (askomizol) in hlape triklor-izocianurne kisline (askocidin, yukoluck-A).
Sate, v katerih je zalega obolela za hudo gnilobo čebelje zalege, je treba brez izjeme uničiti (sežgati). Preostalo satje (prazno in z medom) pa pretopimo v vosek, ki ga nato steriliziramo.
RAZKUŽEVANJE PANJEV IN ORODJA
Dobro si je zapomniti, da moramo vsak prazen, vendar že uporabljen panj temeljito razkužiti pred ponovno naselitvijo čebel. Pri tem delu ločimo več postopkov. Najprej moramo panj temeljito mehanično očistiti; s čebelarskim dletom ali drugim ostrim predmetom odstranimo iz panja vse voščene prizidke in nanose propolisa. Tako pripravljen panj temeljito obžgemo z bencinsko ali plinsko spajkal-ko (brenerjem). Obžigati moramo toliko časa, da les počrni. Posebno pozorni moramo biti na vogale in druga skrita mesta v panju, ki jih plamen težje doseže. Ob-žgan panj nato še kemično razkužimo. Najceneje in tudi učinkovito panj razkužimo v 2% raztopini natrijevega luga ali
NaOH, ki je bolj znan kot lužni kamen (2 kg/1001 vode). Njegovo učinkovitost še povečamo, če ga segrejemo. V ta namen lahko naredimo kovinsko posodo, ki je nekoliko večja od panjev, da jih postavimo vanjo. Posodo položimo na podstavek, tako da lahko pod njo zakurimo. V posodi mora biti toliko lužine, da sega čez polovico vstavljenega panja. Po približno 10 minutah panj obrnemo in namočimo še drugo polovico. Panje potem pustimo, da se posušijo in prezračijo, nato so pripravljeni za vselitev čebel.
Orodje in druge pripomočke razkužujemo po istem postopku kot panje, če le niso občutljivi za vročino in lug. V nasprotnem primeru si izberemo drug način razkuževanja, kadar pa to ni možno, uničimo predmete manjše vrednosti. Večje kovinske naprave, npr. točilo, stojalo za odkrivanje satja itn., po uporabi pomijemo z vročo vodo in detergentom, nato pa jih temeljito speremo.
Omeniti moramo še razkuževanje satja, panjev in orodja z etilenoksidom – ETO. To sredstvo je brezbarvna tekočina z vreliščem že pri 10,7 °C; spada v skupino aromatskih etrov. Že 3% mešanica ETO z zrakom je zelo eksplozivna. Z vodo pa se veže v stabilno neeksplozivno (vendar vnetljivo) spojino etilenglikol. ETO spremeni fizikalne in kemične lastnosti beljakovin v tolikšnem obsegu, da celice ne morejo opravljati bioloških funkcij. Koncentracija 100 do 200 mg/1 zraka je smrtno nevarna za človeka.
Za to razkuževanje moramo imeti posebne komore – plinske sterilizatorje. Predmeti, ki jih razkužujemo, morajo hiti mehansko povsem čisti, kajti nečistoča preprečuje delovanje ETO.
RAZKUŽEVANJE ČEBELNJAKA IN OKOLICE
Skrbimo za stalno čistočo v čebelnjaku, po vsakem opravilu ga uredimo in pospravimo. Občasno čebelnjak (tla, mizo, police itn.) tudi razkužimo, za kar uporabimo ista sredstva kot za razkuževanje rok, lahko pa tudi močnejše razkužilo, denimo natrijev lug. Pri tem moramo obvezno nositi rokavice, ker je lug močno jedka tekočina. Pazimo tudi na kovinske predmete, ker jih lug razjeda.
Pri izbruhu kužne bolezni pred čebelnjak postavimo posodo z razkužilom (dezbariero), v kateri razkužujemo obutev ob prihodu in odhodu iz čebelnjaka.
Pozabiti ne smemo tudi na napajalnik za čebele. Občasno ga temeljito pomijemo, za to lahko uporabimo eno od prej naštetih razkužil. Cesar ne moremo razkužiti, zamenjamo (pesek, mah itn.).
Kako preprečimo prodor nezaželenih snovi v med
Tuje snovi lahko pridejo v med na dva načina:
* Čebele jih same prinesejo v panj, če so na paši, kjer je okolje močno onesnaženo. Tu gre za onesnaženje medu s težkimi kovinami pa tudi z različnimi strupi (pesticidi, različne kisline itn.). Čebele lahko nabirajo strupeno medičino tudi na nekaterih rastlinah (oleander, rododendron itn.).
* Drugi način vnosa poteka prek čebelarja; zaradi njegove nevednosti ali malomarnosti lahko pridejo v med predvsem različni ostanki zdravil. Če krmimo večje količine sladkorja pred pašo ali med njo, obstaja precejšnja verjetnost, da bomo ob prvem točenju točili umetni med - sladkor. Večji mehanski delci, čebele in čebelja zalega pridejo v med ob samem točenju, če čebelar ne pazi dovolj.
Kakovosten med je predvsem zdrava hrana, zato mora čebelar paziti, da mu ne zmanjša te vrednosti. Nedopustno je ponarejanje medu z navadnim sladkorjem, zato pazimo, da ga krmimo le v brezpašnih obdobjih ali takrat, ko nimamo v panju nastavljenih medišč. Previdni moramo biti tudi ob točenju, da ne zaidejo v med različne žuželke (čebele, ose, mravlje!) in različne druge nečistoče. Za ceno, ki jo kupec plača, ima pravico zahtevati in dobiti le najboljšo kakovost.
Kot zdravilo uživajo med predvsem otroci, starejši ljudje in okrevajoči po različnih boleznih. Zato naj čebelar vedno pazi, da v medu ni škodljivih snovi. Vanj lahko najhitreje zaidejo zdravila za zdravljenje čebel. Gre za različne kemične snovi, najnevarnejši pa so gotovo antibiotiki. Nekateri ljudje so alergični nanje in jih ne smejo jemati, zato jim lahko škodi tudi med, v katerem so prisotni. Spet pri drugih se lahko razvije alergija po večkratnem uživanju določene snovi. Če dalj časa jemo med z antibiotiki, bomo lahko postali alergični na ta antibiotik. V primeru bolezni nam bo zdravnik predpisal enako ali sorodno zdravilo in organizem bo reagiral z alergijo. Včasih se ta lahko konča tudi s smrtjo.
Dolgotrajno uživanje antibiotikov povzroči pri mikroorganizmih - povzročiteljih bolezni ustvarjanje odpornosti. Ko bomo zboleli in nam bo zdravnik predpisal zdravilo, to ne bo učinkovalo, ker so povzročitelji bolezni nanj odporni.
Čebelar, ki z napačnim ravnanjem povzroči onesnaženje medu z antibiotiki in tak med prodaja kupcem, stori kaznivo dejanje, ker ogroža njihovo zdravje in odgovarja po kazenskem zakonu. Zato je uporaba zdravil dovoljena le pod strokovnim nadzorstvom veterinarja in v času, ko ni možno onesnaženje medu.
Avtor: Janez Jelenc