Čebelarski pribor in oprema
Pri oskrbi čebeljih družin mora čebelar imeti ustrezno opremo, orodje in priprave. Kaj vse je potrebno in v kakšni izvedbi, je odvisno od velikosti in usmeritve čebelarstva. Nekaj osnovnih pripomočkov je potrebnih, da jih ima čebelar ob samem začetku čebelarjenja. S tem orodjem si olajša delo in se obvaruje pred čebeljimi piki.
Čebelarske pripomočke lahko razdelimo nekako v tri skupine: osebna oprema, orodje in priprave.
Osebna oprema
Osebna oprema je nujna, imeti jo mora vsak čebelar začetnik in tudi čebelar z več panji, ker se mora pri daljšem delu s čebelami obvarovati pred obilico pikov. K osnovni opremi sodi zaščitna mreža ali pokrivalo, ki je lahko samostojno in se natakne na kako pokrivalo, ali je skupaj na klobuku s širokimi krajci. Pomembno je, da je mreža dovolj oddaljena od obraza, da je črne barve in omogoča dober pogled skozi mrežo. Poleg tega mora biti mreža primerno redka, da prepušča dovolj zraka, kajti ob višji temperaturi in vlagi se med daljšim delom lahko močno oznojimo.Poleg pokrivala je pomembno, da ima čebelar svetlo, po možnosti platneno obleko ali haljo, skozi katero prihaja toplota. Za delo pri čebelah nikakor ni primerna temna, posebno ne volnena obleka, ki je pretopla in povrh še draži čebele. Obleka naj ima po možnosti rokave stisnjene z elastiko, prav tako hlačnice na hlačah. Pri opremi so pomembni tudi primerni zaščitni čevlji. Za popolno zaščito rok so potrebne posebne rokavice, ki imajo pri merne narokavnike, nad dlanmi naj bodo gumirane, saj tako varujejo pred piki. Mnogi čebelarji se izogibajo vsej tej opremi, pred piki pa se obvarujejo tako, da se pred delom pri čebelah dodobra umijejo, pri tem ne uporabljajo dišečih mil ali raznih vodic, roke si natrejo s kisom za vlaganje in pred delom s čebelami in med njim ne pijejo alkoholnih pijač. Z vsem tem so se že precej obvarovali pred piki in se tudi izognili močnejšemu znojenju.
Orodje
Poleg opreme mora čebelar imeti tudi posebno čebelarsko orodje, ki olajša delo. To orodje je pravzaprav njegova podaljšana roka in zmanjša neposreden dotik s čebelami.
Panjsko (tudi amerikansko) dleto je orodje, s katerim odpiramo panjske dele, zalepljene s propolisom. Dleto je še posebno uporabno pri nakladnih panjih za ločitev posameznih naklad in pozneje za odmikanje satja ob pregledu družin. Uporabljamo ga tudi za odstranjevanje voščenih prizidkov.
Omelce je namenjeno za odstranjevanje oz. ometanje čebel s satja ob točenju, za čiščenje preostalih čebel po pregledu družin v AŽ-panju. Omelce mora biti iz srednje trde žime. V ta namen lahko uporabljamo tudi gosje pero ali vejice pušpanovega grma, ki s svojo aromo pomirja čebele.
Grebljica na daljšem ročaju se uporablja za čiščenje dna panja. Namesto grebljice lahko uporabimo enostavno prirezano letvico, s katero lahko zelo lepo očistimo vse vogale na dnu panja. Poleg osnovnega orodja uporabljajo nekateri čebelarji posebne klešče za izvlačenje satja. Pri čiščenju panjev pa si pomagajo tudi s pleskarsko lopatico.
Vse orodje za delo s čebelami naj bo izdelano iz materiala, ki ga lahko čistimo in razkužujemo med pregledom družin in na koncu tega opravila. Pri AŽ-panjih je za redno delo večkrat nujno potrebno stojalo za satje, t. i. kozica. Ta pripomoček uporabljamo, ko skladamo medeno satje pred ometanjem, ob spomladanskem in jesenskem temeljitem pregledu družin in ob iskanju matic. Stojalo naj ima večje raz-stojišče, da satje lažje premikamo.
Za mirno delo pri čebelah potrebujemo tudi izvor dima, ki pomirja čebele. Za ta namen obstaja več pripomočkov. Prevladujejo kadilniki z mehom v raznih izvedbah, in to ročni meh in meh, ki ga poganja poseben mehanizem. Nekdaj so čebelarji s pridom uporabljali prekuhano in posušeno lesno gobo. Ta je med tlenjem oddajala zelo prijeten vonj. Vse več si čebelarji pomagajo z enostavnim >,kanončkom., tj. kovinsko cevjo z oporo, v katero zvijejo juto. Ta oddaja dim brez ognja, a ko končamo delo, enostavno potegnemo žareči del v cev; s tem se izognemo vsaki nevarnosti pred požarom, ki je bil že mnogokrat vzrok za nesrečo. Te vrste kadilo je zelo enostavno in poceni.
Pri nakladnih panjih moramo imeti dobre kadilnike, kajti ob dvigu nastavkov moramo dobro zadimiti vrhnji del satja, sicer bi nas čebele preveč ovirale pri nadaljnjem delu. Pri listovnih panjih ni potrebno močno dimljenje, če čebele niso preveč srdite, tako ne povzročamo v družinah večjih stresov.
Za dimljenje nekateri čebelarji še uporabljajo cigaretni dim in dim iz pipe. Pri vsakem dimljenju mora čebelar predvsem paziti na svoje zdravje.
Za točenje medu iz AŽ-panjev pa je potrebna posebna oprema, in sicer poleg kozice in omelca še sipalnik. Ta je lahko enostaven lesen, kot podaljšek dna panja. Bolj se je uveljavil lijakasti sipalnik, v katerega ometemo čebele iz medenega satja in s hitrimi gibi vsujemo čebele v medišče. Ponekod še uporabljajo Stojkovičev sipalnik, vendar je manj primeren za ometanje v zgornji tretji vrsti panjev.
Pri nakladnih panjih za ometanje ustreza dodatna prazna naklada. V večjih čebelarstvih si za odstranitev čebel pomagajo z lesenimi okvirji, nanje je pritrjena klobučevina, na katero nakapamo karbolno kislino. Kislina odganja čebele iz medišč in s pravočasno zamenjavo lahko zelo hitro odvzamemo medene naklade.
Med točenjem je priporočljivo, da imamo poseben zaboj za prenos medenega satja do točilnice. To je posebno pomembno v jesenskem času ali brezpašni dobi, da se izognemo neprijetnemu ropanju.
V času rojenja moramo imeti tudi priročni pripomoček za ogrebanje rojev. Pomembno je, da ima zadosti dolg nastavek, da nam olajša delo ob spravilu težko dostopnih rojev.
Medenemu satju moramo pred točenjem odstraniti medne pokrovce. Za ta namen zelo pogosto uporabljamo posebne vilice. Pokrovce zelo hitro odstranimo tudi s posebnim nožem; ta je lahko enostaven ali ogrevan z elektriko, ki jo dovajamo ob pomoči termostata. Z noži odstranimo tudi podaljšane medene celice in tako med točenjem izravnamo satje in pridobimo nekaj več čebeljega voska.
Odkrivanje satja je najlažje, če je to postavljeno na posebno stojalo. Na njegovi mreži se zbirajo odcejeni pokrovci, pod mrežo pa izcejen med, tako da po končanem točenju ostanejo le suhi pokrovci in med.
V sodobnem čebelarstvu ni točenja medu brez točila. To je centrifuga za izmet medu (izmetalnica). Obstaja več vrst točil, ki jih ločimo po številu satov na tri-, štiri-, osem- in večsatna točila. Po legi satja v točilu imamo tangencialni sistem, pri katerem moramo satje med točenjem obračati, in radialna točila, ki jih uporabljajo večja čebelarstva in na območjih s povečini cvetlično pašo. Pri tem sistemu ni potrebno obračanje satja, vendar mora biti to dovolj trdno, da se ne zlomi.
Za kakovosten med je med točenjem nujno takojšnje čiščenje oz. cejenje, in to ob pomoči enojnih ali dvojnih sit ali prekatnih čistilnikov.Če točimo še ne popolnoma zrel med, je nujno pri izdatnih cvetličnih pašah med hraniti v zorilnikih. To so ovalne posode ali 200-litrski sodi z mrežastim pokrovom. Tu se med razsloji; na površini se zbere redkejši, ki se v prostoru z nizko vlago ',osuši
V sodobnem čebelarstvu žal ne gre brez pitalnikov. Prav zaradi varnega krmljenja imamo več vrst pitalnikov. Tako so zdaj pri AŽ-panju litrski pitalniki vgrajeni kar v okence v plodišče. Za dodajanje večjih količin so primerna lesonitna korita, v katera nalijemo 2 do 3 litre sladkornega sirupa. Če ta uporabljamo za dražilno krmljenje, jim moramo dodati poseben plavač, ki preprečuje hiter odvzem sirupa. Razni pločevinasti pitalniki so manj primerni, ker so nameščeni pod gnezdo in se vanje zbira nesnaga, poleg tega se v panju izogibamo preobilici kovinskih delov.
Za nakladne panje je dovolj izvedb nakladnih pitalnikov in poleg tega še eno-in dvosatni pitalniki. Uporabna so tudi zaprta plastična vedra. V pokrov navrtamo 10 do 30 enomilimetrskih luknjic. V vedra nalijemo gosto precejeno sladkorno raztopino 2 : 1 in jih poveznemo nad gnezdo na vmesni pokrov panja.
Za manjša čebelarstva je skoraj nenadomestljiv sončni topilnik. Z njim zelo poceni pridemo do voska, in to iz prizidkov, mednih pokrovcev in delno iz starega satja, ki bi ga v toplem poletju zunaj panja kaj rada uničila voščena vešča.
Med čebelarske pripomočke prištevamo tudi pribor za označevanje matic. Sestoji iz štirih barv in mrežice za priprtje matice med barvanjem in sušenjem barve. Seveda se temu pripomočku delno izognemo, če maticam pristrižemo krila.Čebelarstvo, ki se usmerja v zbiranje cvetnega prahu, si izbere smukalnik. Ta priprava čebelam delno odstrani cvetni prah z zadnjih nogic in ta se takoj po osmukanju tudi osuši. Glede na vrsto panjev poznamo smukalnike, ki so nameščeni pred izletnim žrelom. Ti imajo to pomanjkljivost, da moramo zelo pogosto pobirati cvetni prah, še posebno pred slabim vremenom. Za nakladne panje so primernejši smukalniki, ki so nameščeni pod plodiščno naklado, lahko pa tudi nad njo. Tako je cvetni prah zaščiten pred dežjem, in če je nad plodiščem, ni nevarnosti, da bi med cvetni prah padale odmrle ličinke poapnele zalege. Poleg smukalnikov so potrebne razne priprave za dosušitev cvetnega prahu.
Kot dodatni inventar v čebelarstvu so potrebni razni zabojčki za prenos suhih čebel. Ne sme manjkati tudi matičnic za dodajanje ali prenos matic.
Kar zadeva inventar, orodje in opremo, moramo vedno skrbeti, da je to v uporabnem stanju. Načeloma ga ne posojamo drugim čebelarjem, pa tudi sami si ga ne sposojamo, če ga pred uporabo ne razkužimo.
Avtor: Jože Babnik