1. Domov
2. Čebele
3. Čebelje bolezni

Škodljivci

Obstajajo živalski, redkeje rastlinski vplivi na čebele, ki ne povzročijo bolezni v pravem pomenu, vendar ogrožajo njihovo življenje. Govorimo o škodljivcih in čebeljih sovražnikih. Poleg tega obstajajo živa bitja, ki ne škodujejo samim čebelam, temveč se zanimajo za njihovo domovanje in zaloge.

PLENILCI IN ŠKODLJIVCI so različnih vrst in velikosti, od insektov do sesalcev – medveda. S čebelami se hranijo plenilci, kot so pajki, ose, sršeni, ptice, močeradi in žabe. Čebelam so najnevarnejši sršeni, ki lahko uničijo cele čebelje družine.
Med škodljivce spadajo medved, rakun, miši, rovke, mravlje in nekateri metulji, ki občasno napadajo čebele, da pridejo do medu.
Drugi škodljivci, kot so čebelja uš, voščena in pelodna vešča ter nekatere muhe, so prilagodili del ali ves svoj razvoj življenju čebel, ker so odvisni od čebeljih pridelkov.

Voščena vešča
Velika vešča (Galleria mellonella) z rjavkastimi krili dosega razpon med 2,5 do 3 cm. Na sprednjih krilih so temni madeži. Krila male vešče (Achroia grisella) so na koncu zaokrožena in dosežejo razpon 2 cm ter se srebrno sivo lesketajo.
Velika in mala vešča sta podnevi običajno skriti; šele ponoči se zbudita in vdirata v čebelja bivališča. Svoja mehka, steklasta, rahlo ovalna, le 0,4 mm velika jajčeca odlagata v zareze panja, redkeje na
same sate. Mala vešča izleže več sto jajčec, velika pa pogosto več kot tisoč. Ob ugodnem toplem vremenu se v 4 do 5 dneh izležejo majhne gosenice s štirimi pari nog. Najraje se zadržujejo na podnici, od koder se kmalu odpravijo na starejše sate. V vročem poletju traja ves razvoj velike vešče približno mesec in pol, pri mali vešči pa tri mesece. Pri temperaturi pod 10 °C se razvoj ustavi. Pri obeh vrstah sta samici (ličinka, metulj) nekaj večji od samcev.
Zalego v satju vešče prepredejo in običajno odmre. Pogosto ličinke vešče odžrejo pokrove zalege, tako da čebelje ličinke in bube ležijo odprto ('gola zalega.).
Voščena vešča lahko prenaša spore hude gnilobe čebelje zalege.
Na srečo ima vešča v zdravi čebelji družini malo možnosti, da napravi škodo. Vendar lahko v nekaj tednih uniči slabo skladiščeno satje.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE: 
Skladiščeno satje je najbolje hraniti v hladnem prostoru (pod 10 °C) s prepihom. Globoka zamrznitev satja na temperaturo -15 °C že v dveh urah uniči vse razvojne oblike voščene vešče, naprej pa satje hranimo v suhem prostoru. Če te možnosti nimamo, ga moramo nujno zaščititi na enega od naslednjih načinov:
* Žveplanje satja v nepredušno zaprtem prostoru z žveplenimi trakovi ali 50 g žvepla v prahu na 1 m3 prostornine za 10 do 14 dni. Žveplanje ne uniči jajčec vešče, zato ga ponovimo po dveh tednih.
* Hlapi naftalina (20 g naftalina na m3 prostornine) odganjajo voščeno veščo.
* Pare ocetne kisline uničijo vse razvojne oblike voščene vešče. Za m3 (1000 litrov) prostornine potrebujemo 2 litra 80% ocetne kisline. Kislino v plitvi posodi postavimo na najvišje mesto nad sati, ki so v dobro zaprtem prostoru. Satje naj bo hlapom izpostavljeno en teden.
* Hlapi timola uničijo vse razvojne stadije vešče, le stadija gosenice ne popolnoma.
* Poleg naštetih lahko uporabimo še naslednje pripravke: protocera, certan (Bacillus thuringiensis, Sandoz), plinjenje satja s paradiklorbenzolom, etilen bromidom in etilen oksidom.

Pelodna vešča
Gosenica pelodne vešče (Plodia interpunctella) se hrani s cvetnim prahom, ki ga spremeni v prah, prepreden s pajčevinastimi nitmi in iztrebki. Najboljše preprečevanje je vzdrževanje čistih smukalnikov in redno praznjenje. Cvetni prah takoj osušimo in nato globoko zamrznemo v neprepustni embalaži.

Čebelja uš
Je približno 1,5 mm velika, rdečkastorjave barve in s tremi pari nog. Večinoma jo najdemo na prsih čebele. Ko uš začuti lakoto, začne žgečkati čebelo s sprednjimi nožicami po zgornji ustnici. Čebela iztegne svoj rilček in izbljuva kapljico hrane. Čebelja uš (Braula coeca) v čebelji družini najraje izkorišča matico, ker jo čebele bolje in večkrat hranijo.
Očitno uš ne mara preveč, da jo čebele jemljejo s seboj na polete, čeprav si njeno razširjanje iz družine v družino lahko pojasnimo le na tak način.
Uš rada odlaga jajčeca na pokrove medenih celic. Ko se izležejo ličinke, si skozi pokrove izkopljejo rove, ki so videti kot bele črte po satju. Ličinke uši se prehranjujejo s voskom, ki vsebuje cvetni prah. Na koncu rovov najdemo značilne bube.
Kadar se uši pojavljajo v večjem številu, lahko vznemirjajo čebele in jih zadržujejo pri opravljanju hišnih del.
Za zatiranje čebelje uši so učinkovita sredstva, ki se uporabljajo za zatiranje varoe.

Mravlje in metulji
Mravlje in nekateri metulji, med katerimi je najpogostejši smrtoglavec, obiskujejo čebele, ker iščejo med. Nekatere vrste mravelj celo napadajo čebele. Mravelj zaradi posredne koristnosti pri medenju ne uničujemo. Koristneje je, da zaščitimo čebelnjak pred njihovim vdorom. Podnožje čebelnjaka postavimo v podložke, napolnjene s petrolejem ali izrabljenim motornim oljem.
Smrtoglavec pride ponoči sesat med. Čebele se močno vznemirijo. Ven ga ne morejo izgnati, zato ga ubijejo in propolizirajo.

Miši in rovke
Miši in rovke pridejo v panje najpogosteje pozimi. Hitro najdejo dovolj veliko odprtino v žrelu panja ali pa naredijo celo luknjo, največkrat skozi podnico. Hranijo se z medom, cvetnim prahom, mrtvimi čebelami, grizejo satje, predvsem pa zelo vznemirjajo čebele, ko so stisnjene v zimsko gručo. Čebelja družina lahko celo propade.
Jeseni na panjska žrela namestimo pločevinaste zapore z ozkimi odprtinami, da miši ne morejo skozi. Proti rovkam pa si na območjih, kjer delajo škodo, lahko pomagamo z matično rešetko, nameščeno na žrela panjev. Satje, ki ga je pogrizla miš, izločimo.

Medvedi
Medved napada čebelnjake ponoči. Če ima možnost, panj odnese s stojišča, ga razbije in med poje, potem ko večina čebel odleti. Na območjih, kjer se zadržujejo medvedi, je najboljša zaščita z električnim pastirjem ali graditev posebnih tipov dvignjenih čebelnjakov.

Ptice, kuščarji in žabe
Najpogostejše ptice pri nas so: vrabci, legati, čebelarji (Merops apiaster), lastovke, srakoperji, sinice in žolne, ki se hranijo z žuželkami in lovijo tudi čebele. Žolne predvsem vznemirjajo čebele s prebijanjem panjev. Krmilnic in umetnih gnezd ne nameščajmo v bližino čebelnjakov.
Kuščarji in žabe jedo čebele z vzletne deske predvsem ponoči. V ta namen naredijo pod stojiščem pravo zaklonišče.

Sršeni
Sršeni (Vespa crabro) uničujejo čebele pred čebelnjakom in na paši, posebno v avgustu, ko so najštevilnejši. Odrasli sršeni se hranijo s sladkim sadjem. Svoje ličinke prehranjujejo z mesom. Čebelje ličinke so jim posebna poslastica.
Osja in sršenja gnezda uničujemo na različne načine: poparimo jih s kropom, zadušimo s peno iz gasilnega aparata ali sežgemo.

Ose
Ose (Vespa vulgaris) iz panjev kradejo med in na vzletni deski love čebele. Ose lovimo v steklenice s pivom ali sadnim sokom z malo kisa, ki jih obesimo na čebelnjak. Vanje čebele ne zaidejo.

Pajki
Pajki v svoje mreže love čebele predvsem na čebelnjaku, zato sproti počistimo pajčevine.

Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj

Azijski sršen

Azijski sršen (Vespa velutina nigrithorax) je v Evropi tujerodna vrsta sršenov. Ta žuželka je ne samo nevaren plenilec čebelje družine, ampak ogro­ža tudi biotsko raznovrstnost, zato je njegov vnos v Evropo širši ekološki problem. Domovina azijskega sršena je območje Indije, Kitajske, Tajvana in Indo­nezije, vnos in širjenje po Evropi pa je značilna posledica globalne trgovine in globalnega spreminjanja okolja, ki ga je povzročil človek. V Evropi so azijskega sršena leta 2004 prvič opazili gojitelji bonsajev v kraju Lotet-Garonne na jugozahodu Francije. Ker so bila takrat opažena gnezda, predvidevajo, da so bile hibernirajoče sršenje matice vnesene že kako leto prej skupaj z lončevino iz Kitajske, od koder jo goji­telji bonsajev redno uvažajo, oziroma v njeni embalaži. V Franciji se azijski sršen zelo hitro širi, dosegel je tudi že Španijo, Portugalsko, Belgijo, Nemčijo in Italijo. Na morebiten vnos azijskega sršena moramo biti zato pozorni tudi v Sloveniji.
Azijskega sršena ni težko prepoznati in ločiti od drugih sršenov. Je edini sršen, ki ima črno žametno telo z eno samo široko oranžno progo na četrtem obročku zadka in nežno rumeno progo na prvem obročku.
 
Tudi glava je črna, obrazni del pa je oranžen. Noge so na konicah oranžne. Evropski sršen je rdeče, črne in rumene barve, zadek pa je rumen s črnimi progami.
Gnezda, v katerem se razvija zalega, so tako kot pri evropskem sršenu tudi pri azijskem iz celuloze, le da so precej večja in na odročnejših krajih, zato jih težko opazimo. Vhod v gnezdo je pri azijskem srše­nu veliko manjši in ob strani gnezda, pri evropskem pa je vhod v gnezdo precej večji in na dnu gnezda. Gnezdo azijskega sršena obstaja eno sezono, saj ga sršeni le izjemoma vnovič naselijo. Sršenje delavke in samci ter zadnja generacija ličink jeseni odmrejo, nova generacija spolno razvitih samičk in samcev pa se praši, tako da oprašene matice posamič ali pa v skupkih preživijo zimo. Čeprav je mladih oprašenih matic veliko, prezimijo le redke. Kolikor dlje je druži­na jeseni aktivna, toliko več je spomladi matic. Ena izmed pomembnih lastnosti sršenov – tudi azijskega  je, da so zelo prilagodljivi in da zato z lahkoto premagujejo različne okoljske spremembe. Spomladi, ko je dovolj toplo, mlada matica na zaprtem zaščite­nem mestu zgradi začetno, kot teniška žogica veliko gnezdo, vanj zaleže precej jajčec in poskrbi za hra­no prvih ličink. Ko se po približno mesecu dni in pol razvijejo prve sršenje delavke, takoj začnejo skrbeti za graditev gnezda in hranjenje ličink. S povečeva­njem števila delavk se povečuje tudi velikost gnez­da, tako da primarno gnezdo preraste v sekundarno gnezdo, ki je po navadi zelo visoko na drevesu, zato ga opazimo le, če ga obletavajo sršeni, ki so sicer manj glasni kot evropski, ali šele jeseni, ko odpade listje. To je tudi vzrok, da so v Franciji azijskega sršena opazili tako pozno. Gnezda so zelo velika, saj v premeru lahko merijo 80 cm, visoka pa so tudi 100 cm. Delavke živijo približno 30 dni. Azijski sršen za razliko od evropskega sršena ustavi vse svoje aktiv­nosti, ko pade mrak.
Vsi sršeni so plenilci čebel, prav gotovo pa je azijski najbolj strašljiv. Po podatkih iz literature azij­ski sršen v svoji domovini uniči čebeljo družino azijske čebele Apis cerana. Sršenje delavke napadejo čebele stražarke, vstopijo v gnezdo, ropajo ličinke in z njimi hranijo svoje. Tudi v Franciji je plenjenje azijskega sršena v čebeljih panjih in gnezdih drugih žuželk agresivnejše, kot so to opažali pri evropskem sršenu. Azijski sršeni prežijo na pašne čebele, ki se vračajo v panj. Ko jih ujamejo, jih prisilijo, da se spustijo na tla, tam pa jih paralizirajo. Odrasli sršeni čebelam odstranijo glavo, noge in krila, preostalo telo pa zgnetejo in grudice odnesejo v gnezdo ter z njimi hranijo ličinke. Napadi sršenov so zlasti pogosti proti koncu sezone, ko se zaradi vzreje novih sršenjih matic poveča potreba po sršenjih delavkah. Čebelarji so ugotovili, da so napadene čebelje družine po navadi zelo šibke in brez matice. V Franciji so sršeni doslej napadali samo pašne čebele, saj zaradi konstrukcije panjev in velikosti žrel ne morejo v panj.
V Aziji je azijska čebela proti sršenu razvila razmeroma učinkovite obrambne mehanizme. Čebele sršena obkrožijo, tako da nastane kompaktna kepa, v kateri je temperatura 45 ⁰  C, ki čebelam ne škodi, saj prenesejo celo 50 ⁰ C, sršen pa zaradi vročine pogine. Ta obramba je nekaj časa uspešna, pozne­je pa čebelja družina zaradi teh dejavnosti lahko tako oslabi, da ne more več opravljati drugih nalog. Na­ravni sovražniki evropskega sršena so ptiči, na pri­mer čebelar, sršenar, srakoper, tako da se bodo te ptice verjetno prehranjevale tudi z azijskim sršenom. V različnih zapisih po svetu najdemo tudi številna dramatična poročila o napadalnosti azijskih sršenov do ljudi. V svoji domovini so prav gotovo eni izmed najagresivnejših sršenov, še posebej pa so nevarni v bližini gnezda. Iz Japonske poročajo o približno 70 primerih smrti ljudi zaradi sršenjega pika, iz Francije pa doslej še niso poročali, da bi bili sršeni posebej napadalni do ljudi.
Dozdajšnja prizadevanja za izkoreninjenje azijskega sršena v Evropi niso obrodila sadov. Po vsej verjetnosti se bo treba nanj pripraviti ter čebelje družine ustrezno in učinkovito zaščititi pred njim. Zatira­nje azijskih sršenov je zelo zahtevno, saj selektivne vabe, ki bi privlačile samo azijske sršene, zdaj šele preučujejo. Zelo uspešna zaščita pred njim je zožitev žrela. Seveda pa je treba iskati in uničevati sršenja gnezda. V literaturi je opisanih več metod, ki so različno izvedljive in tudi razločno učinkovite. Uničevanje sršenjih gnezd je vsekakor zelo nevarno početje, zato morajo to delo opravljati usposobljeni in primerno zaščiteni ljudje, ki bodo znali poskrbeti ne samo za svojo varnost, ampak tudi za varovanje oko­lja in drugih živali, ki bi se hranile z mrtvimi sršenjimi ličinkami in delavkami, prepojenimi z insekticidi. Pomaga tudi iskanje in uničevanje sršenjih matic v duplih in listju.

Avtorici : prof . dr. Vlasta Jenčič  in  dr. Metka Pislak Ocepek