Huda gniloba


Huda gniloba čebelje zalege (ameriška gniloba)

Povzročitelj: Paenibacillus larvae

Ime bolezni: huda gniloba čebelje zalege
Kratica: HG (angl.: AFB)

Huda gniloba je obvezno prijavljiva bolezen v Evropski zvezi v okviru trgovinskih in izvoznih zahtev (Direktiva 92/65/EEC).

Huda gniloba čebelje zalege je bolezen, ki jo povzroča sporogena bakterija Paenibacillus larvae. Za okužbo so dojemljive le ličinke, čebele pa so odporne. Ko se posamezna ličinka okuži, je lahko kmalu prizadeta vsa zalega in družine niso več sposobne vzrediti dovolj mladih delavk, kar oslabi čebeljo družino in vodi v njen propad.

Razvoj bolezni

Ličinke se okužijo z zaužitjem spor P. larvae, ki v srednjem črevesu ličinke vzklijejo in se razmnožujejo, dokler ne prebijejo črevesnega epitela, kar povzroči smrt ličinke. Če odmrlih ličink čebele negovalke s svojim čistilnim nagonom ne odstranijo, tkivo ličink v pokritih celicah razpade in se posuši do črnih lusk, ki jih čebele zelo težko očistijo in vsebuje do 2,5 milijona spor, ki so močno kužne za druge ličinke. Če okužbe ne ugotovimo pravočasno, se bolezen hitro razširi po vsej družini, ki zato propade. Spore P. larvae so zelo odporne in lahko preživijo do 30 let in več. 

Kdaj posumimo/Posledice okužbe za čebeljo družino

Klinični znaki hude gnilobe čebelje zalege:

• vdrti (konkavni)/temni pokrovci;
• nepravilne odprtine v pokrovcih (Slika 1);

• vlažen videz pokrovcev (mastni, »potni«) (Slika 2);

• vlecljive ličinke viskozne konsistence (rjavkaste barve), kar lahko ugotovimo z zobotrebcem (Slika 3)

• po tem stadiju se ličinke posušijo in tvorijo trde luske, ki se močno držijo celične stene (Slika 4);

• presledkasta/prestreljena/raztresena/neenakomerna zalega je posledica čistilnega nagona čebel negovalk, ki odstranjujejo odmrle ličinke iz nepokritih ali pokritih celic (Slika 5);

• pojav »jezičkov«, kar je zelo značilno, vendar redko opaženo (Slika 6);

• specifičen vonj bolnih ličink in 
• šibke družine, manjša dejavnost čebel na žrelih.

Kako opravimo pregled čebelje družine:

• V čebelji družini pregledamo vsak sat z obeh strani.
• Pregledamo zalego, da izključimo prej opisane znake.
• Če opazimo opisane spremembe, z zobotrebcem preverimo vlecljivost vsebine celic ličink.

Preprečevanje/Zdravljenje

Pri hudi gnilobi je najvažnejše preprečevanje okužbe z dobro čebelarsko prakso in preventivo. Posebno pozornost je treba nameniti nakupu matic in čebeljih družin, ki morajo izhajati iz čebelarstev s preverjenim zdravstvenim stanjem. Za širjenje okužbe so nevarni roji neznanega porekla, čebelji proizvodi (med, cvetni prah, vosek …) ter nerazkužena čebelarska oprema. Čebelje družine je treba redno pregledovati. Še posebej je treba biti pozoren na šibke čebelje družine in na nepravilnosti zaležene površine. Satje v plodišču je treba redno menjavati in preprečevati ropanje. 
V primeru izbruha bolezni je treba žarišče izolirati in sanirati. Vzpostavi se varovano območje oziroma zapora okrog žarišča, kjer je prepovedan promet s čebeljimi družinami in opremo v in izven tega območja. Klinično bolne čebelje družine je treba uničiti, da preprečimo širjenje bolezni. To se lahko naredi na več načinov, običajno pa se čebele zvečer, ko so vse v panju, zaprejo in zadimijo (npr. z žveplovim dioksidom). Mrtve čebele, satje in opremo, ki je ni mogoče ustrezno razkužiti, je treba sežgati.

Pri družinah v prizadetem čebelnjaku, ki ne kažejo znakov bolezni, in močnih družinah, kjer je bolezen še v začetnem stadiju, lahko izvedemo metodo s pretresanjem čebel. Pri tem je treba vse zaleženo in medeno satje uničiti, obdržimo le čebele. Ves material, ki je bil v stiku z bolnimi družinami, je treba ustrezno očistiti in razkužiti. To lahko naredimo z obžiganjem z gorilnikom ali z vročim lugom (6-%), če pa to ni mogoče, ves material uničimo. Vse to se izvede v prisotnosti uradnega veterinarja. Med iz obolelih družin lahko vsebuje veliko število spor, ki pa človeku niso nevarne, zato se lahko uživa. Pod nobenim pogojem pa se tega medu ne sme pokladati čebelam. Prav tako je treba pravilno ravnati z embalažo, v kateri je bil okužen med. 
Antibiotiki ne delujejo na spore P. larvae in z njihovo morebitno uporabo bi okužbo prikrivali in širili. Uporaba antibiotikov je zato v čebelarstvu prepovedana. V EU ni dovoljeno nobeno veterinarsko zdravilo za zdravljenje hude gnilobe čebelje zalege.

Kaj narediti ob sumu?

V EU je huda gniloba čebelje zalege obvezno prijavljiva bolezen. Takoj ko posumimo na bolezen, moramo obvestiti  pristojnega veterinarja. V Sloveniji so to veterinarji za zdravstveno
varstvo čebel Nacionalnega veterinarskega inštituta. Veterinar bo v najkrajšem možnem času pregledal vse  čebelje družine na stojišču in iz klinično pozitivnih družin odvzel vzorce zalege ter jih poslal v laboratorij, kjer bodo sum potrdili ali ovrgli. Ob tem bo čebelarju podal navodila, kako ravnati, da se bolezen ne bo širila na druge družine in čebelnjake. Ko je bolezen v laboratoriju potrjena, uradni veterinar UVHVVR izda odločbo, s katero predpiše ukrepe za sanacijo okuženega čebelnjaka in območja.

Preventivni ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni

Mateja Ratiznojnik, VF NVI, enota Murska Sobota, mateja.ratiznojnik@vf.uni-lj.si

Preventivni ukrepi pri hudi gnilobi čebelje zalege temeljijo na preprečevanju vnosa spor povzročitelja bolezni v čebelarstvo in zmanjševanju števila spor v čebelarstvu, ko so enkrat že prisotne. Ker pogosto pride do širjenja bolezni zaradi tehnoloških napak, morajo čebelarji dobro poznati načine prenosa bolezni, da lahko ob svojem vsakodnevnem delu pri čebelah prepoznajo tista kritična opravila, ki bi lahko pomenila tveganje za vnos in prenašanje spor v svojem čebelarstvu. Poznati morajo osnovne klinične znake, da lahko že zelo zgodaj posumijo na bolezen. Z namenom zmanjšanja možnosti pojava  bolezni priporočamo vsakemu čebelarju, da dosledno izvaja preventivne ukrepe in dobro čebelarsko prakso. Na tem mestu ni odveč ponovno poudariti, da je uporaba antibiotikov za zdravljenje hude gnilobe čebelje zalege v EU prepovedana. Antibiotiki namreč ne delujejo na spore, zato se bolezen prikrije in nenadzorovano širi. Za ugotavljanje prisotnosti spor povzročitelja že pred pojavom kliničnih znakov se uporabljajo laboratorijske preiskave, najpogosteje medu in drobirja.

Redno pregledovanje čebeljih družin:

Vse satje je treba z obeh strani od zgodnje pomladi do jeseni vsaj enkrat mesečno temeljito pregledati, še posebej neizleženo zalego. Posebno pozornost je treba nameniti družinam, ki se slabše razvijajo. Vsak čebelar mora biti usposobljen odkriti nepravilnosti v razvoju čebeljih družin in poiskati strokovno pomoč.

Redna zamenjava satja:

Z izločanjem vsaj tretjine starih satov na leto se odstranijo iz panja morebitne spore hude gnilobe, ki so najpogosteje v medenih vencih okrog zalege.
Mlado satje je manj obremenjeno s povzročitelji bolezni, z zaostanki zdravil in pesticidov in pomaga k ohranjanju zdravja čebelje družine. Satnike je treba redno menjavati oz. v primeru ponovne uporabe razkuževati s kuhanjem v vročem lugu. 

Previdnost pri premeščanju satja z zalego med družinami in pri oblikovanju novih družin:

S prestavljanjem okuženega satja iz ene družine v drugo se prenašajo tudi spore povzročitelja hude gnilobe. To je najpogostejši način širjenja bolezni znotraj čebelarstva. 

Previdnost pri krmljenju čebel z medom:

Medu in cvetnega prahu neznanega porekla in medu s sporami nikoli ne krmimo čebelam. Bolezen se lahko prenaša tudi s pogačami. Med in cvetni prah za krmljenje čebel naj bosta laboratorijsko pregledana na povzročitelja hude gnilobe. Glede preiskave medu in vzorčenja bo svetoval veterinar VF NVI. 

Preprečevanje ropanja čebel:

Vselej je treba pri delu s čebeljimi družinami v čebelnjaku ravnati tako, da z neprevidnimi dejanji ne izzovemo morebitnega ropanja čebel. 

Previdnost pri rojih neznanega porekla:

Čebele, ki rojijo, lahko s seboj iz starega panja prenesejo povzročitelje bolezni. Zato se vsaj tri mesece oskrbujejo ločeno z uporabo orodja, samo za te družine, brez prenašanja satov iz teh družin v druge. Takšne družine se vedno pregledujejo na koncu. 

V čebelarstvo se ne prinaša nič, kar bi lahko bilo okuženo s sporami hude gnilobe:

Ne uporabljajte starega satja. Odsvetuje se izposoja čebelarske opreme in orodja, ker lahko vsebujeta spore. Rabljeno opremo ali panje je treba pred vnosom v čebelarstvo oziroma uporabo temeljito mehanično očistiti in razkužiti (prekuhati v lužnati raztopini in po možnosti obžgati s plinskim gorilnikom). 

Nakup matic in čebeljih družin iz čebelarstev, prostih bolezni:

Čebelje družine in matice kupite le s preverjenim epizootiološkim stanjem, kar dokazuje veterinarsko potrdilo Promet s čebelami. 

Nabava satnic, proizvedenih pri registriranih proizvajalcih: 

Bolezen se lahko prenaša tudi z neustrezno obdelanim, s sporami kontaminiranim voskom, ki se uporablja za pripravo
satnic. Za uničenje odpornih spor P. larvae je vosek treba toplotno obdelati s segrevanjem na 120 °C pod pritiskom 1 bara za 30 minut. Vretje voska v vodi toplotno odpornih spor ne uniči. 

Redno čiščenje in razkuževanje orodja, opreme in čebelnjaka:

Nujni so vzdrževanje reda ter sprotno čiščenje in razkuževanje po vsakokratnem delu v čebelnjaku. Čiste roke čebelarja ter čiščenje in razkuževanje orodja in opreme so del dobre higienske prakse pridobivanja čebeljih proizvodov, ki jo izvajamo kot preventivo pred pojavom katere koli kužne bolezni.  ožnosti za razkuževanje opreme so odvisne od materiala, s plamenom razkužujemo panje, lahko pa tudi nekatera orodja, ki jih plamen ne poškoduje. Z najmanj 3-% vročo raztopino natrijevega luga lahko razkužujemo pribor, orodje, prazne panje in tla v čebelnjaku. 

Uporaba zaščitne opreme pri delu s čebelami:

V primeru pregleda čebeljih družin, za katere sumimo, da bi lahko bile okužene s povzročitelji kužnih bolezni, je treba uporabljati rokavice za enkratno uporabo in jih pri vsaki družini zamenjati. Čebelarska obleka, oprana na 90 °C in zlikana na običajen način, ne predstavlja vira okužbe. 

Zdravljenje varoze:

Z varojami močno napadena čebelja družina oslabi in zato pogosteje prihaja do ropanja in s tem do širjenja bolezni. Čebelje družine so zaradi napadenosti z varojami tudi manj odporne proti vsem škodljivim dejavnikom, vključno s povzročitelji bolezni. 

Vsak premik čebel mora spremljati potrdilo veterinarja:

Bolezen se pogosto širi z nekontroliranimi premiki čebel. V Sloveniji je posebej nevarna prodaja bolnih družin. Obstaja tudi nevarnost premikov bolnih družin na pasišča, kjer se zaradi nenadnih prekinitev paš ob večji gostoti družin bolezen še hitreje razširi. Za vsak premik čebel na drugo lokacijo (paša, prevozi narejencev, prezimovanje, prodaja) znotraj države Republike Slovenije si mora imetnik čebel pridobiti potrdilo pristojnega veterinarja VF NVI. Za pridobitev potrdila mora čebelar najkasneje tri delovne dni pred nameravanim premikom izpolniti in podpisati osebno izjavo – obrazec Promet s čebelami, ki je dosegljiv na spletni strani VF NVI: www.vf.uni-lj.si/si/zdravstveno-varstvo-ce-bel –, s katero zagotavlja, da čebele ne kažejo znakov, značilnih za hudo gnilobe čebelje zalege, in jo oddati pristojnemu veterinarju za zdravstveno varstvo čebel na območni enoti VF NVI, ki bo izdal potrdilo o epizootiološkem
stanju na območju. To pomeni, da bo premik čebel mogoč le, če niti na območju trenutne lokacije niti na želeni lokaciji ne veljajo ukrepi ali je postavljen sum na hudo gnilobo čebelje zalege. Čebelar, ki seli čebele na pašo, mora na stojišču takoj po namestitvi čebel na vidnem mestu namestiti kopijo veterinarskega potrdila VF NVI. 

Opozarjanje na zapuščene čebelnjake:

V zadnjem času je vedno več zapuščenih čebelnjakov, ki ostajajo brez naslednikov in so možen vir okužb. V zapuščenih čebelnjakih je nujno takoj preprečiti dostop čebelam do propadlega materiala v panjih in skladiščenem satju ter čim hitreje poskrbeti za neškodljivo uničenje vsega organskega materiala in temeljito razkužitev. Čebelarska društva lahko ob pomoči veterinarske službe in novih lastnikov najhitreje odkrijejo in sanirajo taka potencialno nevarna žarišča bolezni. 

Opozarjanje lastnikov neregistriranih čebelnjakov in stojišč:

Po pravilniku o označevanju čebelnjakov in stojišč (Ur. l. RS, št. 117/08, 55/13 in 92/15) morajo biti vsi čebelnjaki  in stojišča registrirani (vpisani v Register čebelnjakov pri MKGP) in označeni z rumeno tablico z registrsko številko čebelnjaka, da se lahko kadar koli ugotovi njihova istovetnost. Vsak čebelar mora vložiti vlogo za registracijo čebelnjaka na pristojni organ najpozneje 30 dni po naselitvi čebelnjaka. Pomembno vlogo pri opozarjanju čebelarjev, ki še niso registrirali svojih čebelnjakov, imajo čebelarska društva na posameznih območjih. 

Laboratorijski pregled medu na prisotnost spor:

Na podlagi analiz medu, narejenih nekaj let pred izbruhom hude gnilobe, je bilo ugotovljeno, da so bile družine kontaminirane s sporami že dve do tri leta, preden so se razvili klinični znaki bolezni. Zato je laboratorijsko ugotavljanje navzočnosti spor hude gnilobe čebelje zalege v medu učinkovit način za
zgodnje prepoznavanje čebelarstev, pri katerih obstaja večja nevarnost, da bi se pri njih pojavila bolezen. V primeru prisotnosti spor v medu bo veterinar VF NVI podal navodila za izvajanje preventivnih ukrepov, s katerimi se zmanjša možnost za prenašanje spor in pojav bolezni v klinični obliki. Laboratorijski
pregledi medu so priporočljivi za stojišča po sanaciji bolezni in za čebelarstva, ki so v kužnem krogu, a čebelje družine ne kažejo kliničnih znakov bolezni. Na preiskavo na prisotnost spor je nujno treba poslati vsako serijo medu, ki se uporablja v prehrani čebel. Vzorec medu za preiskavo na spore P. larvae mora tehtati najmanj 50 g, analize pa izvajajo imenovani laboratoriji VF NVI. Rezultat laboratorijskega pregleda vzorca medu, odvzetega pri točenju, je manj natančen kot rezultat vzorca medu, pobranega neposredno iz pokritih vencev hrane (medu) ob zalegi v čebeljih družinah. Običajno se v en vzorec združi med iz treh do petih družin (iz vsake družine po ena velika žlica). Vsak vzorec mora biti opremljen s podatki SI stojišča čebel in oznakami panjev, iz katerih je bil odvzet. V poštev za pregled pride tudi zimski drobir. 

Pretresanje čebeljih družin kot preventivna metoda – naj se izvaja le po navodilu veterinarja VF NVI:

Rezultati poskusov kažejo, da pretresanje čebeljih družin zmanjšuje število spor P. larvae v novo oblikovanih družinah in se lahko uporablja v kombinaciji s preostalimi preventivnimi ukrepi pred hudo gnilobo. Pretresanje je priporočljivo izvajati, če družina ne kaže kliničnih znakov bolezni, laboratorijska preiskava medu ali drobirja pa je pozitivna na spore povzročitelja. Predhodno opisano metodo pretresanja čebeljih družin uporabljamo od pomladi do poletja v času najugodnejšega razvoja družin in prisotne paše. Če so donosi slabi ali prenehajo, je nujno družine optimalno oskrbeti s kakovostno hrano.

Selekcijska odbira odpornejših čebeljih družin:

Vzreja matic oziroma čebeljih družin z bolj izraženim čistilnim nagonom in dedovanjem večje količine antibakterijskih peptidov (abaecin, defenzin, rojalisin) je izziv sodobnih raziskav. Čebele, ki zaznajo bolno ličinko in celico odkrijejo ter očistijo, še preden ličinka odmre in se v njej oblikujejo spore, zmanjšujejo število spor v družini, s čimer močno upočasnijo razvoj bolezni. 

Skrb za močne in zdrave čebelje družine:

Skrb za močne in zdrave čebelje družine ob zagotavljanju njihove optimalne oskrbe preko celega leta je vedno težja naloga čebelarja. Za dobro kondicijo čebeljih družin in krepitev imunske sposobnosti je v največji meri odgovoren čebelar. Poleg ustrezne prehranjenosti je družine treba varovati pred številnimi stresnimi dejavniki (podhladitev, prepogosti premiki, čezmerno število varoj, agresivna zdravljenja, zastrupitve), ki čebelam slabijo obrambni sistem. 

Zaključek:

Za preprečevanje prenosa in širjenja bolezni v čebelarstvu lahko največ naredi čebelar ob upoštevanju zgoraj navedenih preventivnih ukrepov. Na območjih z dobrim sodelovanjem z veterinarji in takojšnjo prijavo vsakršnega suma na bolezen so se zmanjšale škodne posledice bolezni. Huda gniloba čebelje zalege je obvezno prijavljiva bolezen v celotni Evropi in jo je zelo težko izkoreniniti.