BRANKO ČUŠIN (1935 – 2009) se uvršča med naše najbolj vsestransko delujoče slikarje. V svojem ateljeju na rojstni Koroški Beli je ustvarjal več kot 40 let. Je dobitnik Čufarjeve plakete in Plakete občine Jesenice za kulturo. Udeležil se je raznih slikarskih kolonij. Samostojno se je predstavil s tematskimi razstavami: rože, konji, ograje, pogledi na Triglav, kozolci, čebelnjaki, Marija Pomagaj, krajinski motivi... Je avtor mnogih 12-listnih koledarjev. Sodeloval je tudi na več kot sto petdesetih razstavah v sosednji Avstriji s tamkajšnjo pokrajinsko motiviko. Z razstavo Stvarjenje je gostoval v Galeriji Majolka v Kamniku, Galeriji Kašča v Radovljici in Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. V letih 2005 in 2006 je po-ustvaril umetnine svetovno znanih slikarjev (Leonarda Da Vincija, Vincenta van Gogha, Rembrandta…) Leta 2009 je v razstavi Sončna pesem sv. Frančiška Asiškega v frančiškanskem samostanu sv. Ane v Kopru predstavil novo tehniko, ki jo je sam poimenoval »slikanje z naravno oljčno barvo«. Barvo je pridobil iz oljčnih listov s prekuhavanjem in filtracijo. Umetnik je v ta projekt od ideje do stvaritve vgradil tudi del svoje duše. To je bila tudi njegova zadnja tematska razstava.
 
Čeprav mu je bil najbolj pri srcu akvarel, je pri svojem delu uporabljal najrazličnejše tehnike in materiale, od risbe, akrila, pastela in olja, do še nikoli uporabljenih načinov slikanja. Na festivalu slovenskih vin je npr. leta 2000 razstavil ciklus slik narejenih s teranom. Imenoval jih je vinoreli.
V letu 2003 se je svetovni javnosti spet predstavil s povsem novo slikarsko tehniko, o kateri je zapisal: »Ideja kako bi se dalo z naravnim barvilom s palete čebeljih produktov slikati, me je navdajala dalj časa. In po mnogih poskusih s propolisom sem uspel dobiti njegovo ustrezno raztopino in ozadje za nanašanje te smolne snovi na podlago.
Najboljša in najprimernejša podlaga je vsekakor les, ki je tudi prisoten v čebeljih bivališčih – panjih, čebelnjakih in je najbolj skladen z barvo propolisa (le ta je od svetlorjave do temnorjave, odvisno od posameznega propolisa.) Les mora biti dobro zglajen, da omogoča čimboljši nanos propolisa in minimalne poteze z njim, ker je v osnovi to točkovno nanašanje z zelo tankim čopičem in s pomočjo lesenih paličic. Propolis je smola in lastnost smole je, da nima razteznosti, ki se z višjo temperaturo še poslabša (lepljivost).
Ta postopek zahteva zelo natančno nanašanje – posebno pri zahtevnih motivih – portretih.
Obstojnost teh slikanj je dobra. Postopek sem poimenoval ART PROPOLIS – DELO S PROPOLISOM. Kot mi je znano je to prvi poskus slikanja s propolisom in se lahko smatra koz tehnološka inovacija.
Sam menim, da slikanje s propolisom omogoča svojstven umetniški izraz, ki upošteva »božansko darilo« čebel in njihovo vsebinsko in tudi duhovno sporočilo človeku (stvarstvu).«
 
dr. Cene Avguštin je o razstavi ART PROPOLIS, ki jo je imel Branko Čušin na APIMONDII, svetovnem čebelarskem kongresu 2003 v Ljubljani, kjer je bil za svoje delo nagrajen z bronasto medaljo, zapisal:
 
»BRANKO ČUŠIN ni samo slikar, je obenem proučevalec različnih tehnik slikanja, med katere sodijo nekateri doslej morda nikoli ali zelo redko uporabljeni materiali.
Tako je simbolno obarvano hvalnico namenil tudi svetu čebel in njihovemu »božanskemu daru«, h kateremu ne sodi samo med, temveč tudi druge snovi, med njimi propolis. Temu, smolnatemu vosku podobnemu, čebelnemu produktu so slovenski čebelarji rekli tudi zavoščina ali zadelávina. Z njim čebele zapolnjujejo razpoke v panju, z njim krepijo satje in obložijo vhod v panj – žrelo, da nepovabljeni gostje ne vdrejo vanj.
Za oko prijetna rjavkasta barva propolisa je Branka Čušina vzpodbudila, da je na poseben način pripravljeno raztopino propolisa uporabil kot slikarsko barvo. Z drobnim čopičem smolnato maso prenaša na les, ki se je izkazal kot najprimernejša podlaga za propolisovo barvo.
 
Poleg številnih del, poslikanih pretežno s čebelarsko tematiko, se je slikar s portreti na velikih lesenih pladnjih oddolžil spominu znanih čebelarjev in zaslužnih oseb za čebelarstvo, spomnil se je tudi tistih, ki so v pesmih ali povestih in zgodovinskih spisih omenjali čebele.
Na malih lesenih deščicah, ki so po meri in obliki podobne končnicam panjev kranjičev, je upodobil vrsto starih in novih motivov, ki po vsebini spominjajo na nekdanjo končnično slikarstvo ali pa na različne načine prikazujejo čebelarsko tvarino.
Zanimiva je npr. upodobitev članov najstarejšega čebelarskega društva na Slovenskem na Rodinah, 4. aprila 1781, komaj šest let po Janševi smrti.
Ne manjka tudi različnih motivov, ki se nanašajo na zgodovino ali na knjižno ustvarjanje Slovencev.
Obsežna zbirka sličic odkriva slikarja s pestro domišljijo, podobno tisti, ki je nekdaj navdihovala ustvarjalce poslikanih panjskih končnic. Pri tem je vidno zaznavna slikarjeva težnja usmeriti gledalčev pogled na vrednote, ki danes tako hitro izginjajo.
Kot slikar posega Branko Čušin na najrazličnejša področja človeškega življenja in dela, po duši pa je etnolog, zgodovinar, geograf, konservator in še kaj. Slikarstvo je zanj knjiga, v katero dan za dnem vnaša svoje vtise, misli in opažanja in jih kot pravi kronist svojega časa in okolja ohranja nam in zanamcem.«
 
Razstavo ART PROPOLIS Branka Čušina, bomo predstavili v Farnem kulturnem društvu na  Koroški Beli v sklopu prireditev združenih v počastitev 20. maja, svetovnega dneva čebel, ki so ga razglasili Združeni narodi prav na pobudo prizadevnih slovenskih čebelarjev. Razstava bo odprta 16. maja, na ogled pa bo do 23. maja v Kulturnem hramu na Koroški Beli.
 
VABLJENI!
  
Andrej Palovšnik