Zimske čebele (Apis mellifera), imenovane tudi dolgožive čebele, so posebna generacija delavk, ki se izlegajo pozno poleti in jeseni, da omogočijo preživetje čebelje družine do pomladi in hkrati zagotovijo hiter spomladanski razvoj. Od poletnih čebel se razlikujejo predvsem po dolžini življenja, saj lahko živijo tudi do šest mesecev, medtem ko poletne živijo le nekaj tednov (Seeley, 1985). To jim omogoča razvitejše maščobno telo, v katerem se shranjujejo beljakovine, lipidi in glikogen, kar zagotavlja odpornost in energijske rezerve za obdobje brez zunanjega hranjenja (Toth & Robinson, 2005). V času zime ne opravljajo terenskega dela, ampak ostajajo v gruči, kjer z vibriranjem mišic vzdržujejo stalno temperaturo v panju, ki znaša okoli 20 °C, ob pojavu zalege pa tudi do 34–35 °C (Southwick, 1987).
Raziskave so pokazale, da zgodnje zatiranje varoe, še posebej v obdobju julij–avgust, bistveno izboljša prezimovanje čebeljih družin (van Dooremalen et al., 2012). V tem času se namreč začne izleganje zimskih čebel, ki so občutljive na prisotnost varoe in virusov. Če se število varoj učinkovito zmanjša že v tem zgodnjem poletnem obdobju, se zmanjša prenos virusov, kot je na primer virus deformiranih kril (DWV), in čebele lahko razvijejo močno maščobno telo ter več beljakovinskih rezerv, kar jim omogoča dolgoživost in odpornost v času zime. Nasprotno, če varojo ne zatiramo ustrezno, se virusne okužbe širijo, čebele so oslabele, maščobno telo ni dovolj razvito, življenjska doba čebel se skrajša, kar vodi v manjše število zdravih zimskih čebel in povečano  umrljivost preko zime.
Cvetni prah ima ključno vlogo pri razvoju zimskih čebel, saj je glavni vir beljakovin, lipidov, vitaminov in mineralov, ki so nujni za izgradnjo maščobnega telesa in za pripravo imunskega sistema. Maščobno telo je pri zimskih čebelah bistveno, saj služi kot energetski rezervoar, ki omogoča preživetje več mesecev brez aktivnega nabiranja hrane. Če čebele prejmejo dovolj kakovostnega cvetnega prahu, se njihove fiziološke rezerve povečajo, kar pomeni, da so dlje živeče, bolj odporne na stres in bolezni ter sposobne hraniti matico in skrbeti za prvo zalego spomladi. Raziskave kažejo, da raznolika prehrana, ki vključuje cvetni prah različnih rastlin, dodatno krepi odpornost čebel, saj zagotavlja širši spekter esencialnih aminokislin in mikrohranil, ki jih enolična prehrana ne more nadomestiti (Di Pasquale et al., 2013). Pomanjkanje cvetnega prahu ali enolična prehrana vodi v šibkejše maščobno telo, slabši razvoj žlez, zmanjšano odpornost proti virusom in povečano smrtnost čez zimo. Poleg tega cvetni prah vpliva tudi na delovanje žlez za hranjenje zalege, kar pomeni, da močne, dobro nahranjene zimske čebele lahko spomladi bolje nahranijo mlade čebele in tako pospešijo spomladanski razvoj družine. Priporočljivo je, da čebelarji poskrbijo, da imajo družine do začetka jeseni dostop do raznovrstnega cvetnega prahu ali ustreznih beljakovinskih nadomestkov, saj se na ta način poveča verjetnost za močne, zdrave in dolgožive zimske čebele, ki bodo osnovna gonilna sila uspešne spomladanske sezone.
Zato sta kombinacija zgodnjega zatiranja varoe in ustrezna, raznolika prehrana odločilna dejavnika za razvoj močnih zimskih čebel. Čebelarji, ki to upoštevajo, lahko bistveno zmanjšajo izgube čez zimo in zagotovijo dobro izhodišče za spomladanski razvoj družine. Čebele se v času zime povežejo v gručo, kjer  ustvarjajo toploto in varujejo matico; poraba hrane je največja v hladnih obdobjih in ob začetku zaleganja, zato mora imeti družina ob začetku zime vsaj 15–20 kg hrane, odvisno od tipa panja (Seeley, 1985). Pomembno je tudi, da so družine dovolj številčne, saj premajhne gruče ne zmorejo ohranjati toplote. Čebelarska praksa in raziskave kažejo, da mora imeti prezimujoča družina vsaj 10.000–12.000 čebel (to je približno 7–8 satov, polno pokritih s čebelami). Gruča, manjša od 5–6 satov, težko uspešno prezimi, razen če so pogoji izjemno ugodni in je oskrba popolna. Kritična meja je okoli 10.000 čebel, za zanesljivo prezimovanje pa je bolje imeti vsaj 15.000–20.000 čebel v gruči.
Ohraniti zdravje, življenjsko in delovno sposobnost  zimskih čebel predstavlja osnovno in glavno nalogo vsakega čebelarja. Kako bo to čebelarju v tem časovnem obdobju uspelo, je odvisno od njegovega čebelarskega znanja in od njegove marljivosti.
Da bi bili čebelarji pri tej nalogi čim bolj uspešni, moramo upoštevati naslednja pravila, ki so:

1. Da pri točenju v mesecu juliju, čebel ne oropamo in v panju pustimo vsaj nekaj kilogramov medu. V mislih imejmo stari čebelarski pregovor, ki pravi: »Med se na medu dela«.
2. Da zimske čebele konec julija in avgusta v čim večji meri očistimo varoj, ter jih tako ohranimo pri dobrem zdravju in v maksimalni fizični kondiciji.
3. Da čebelam zagotovimo dovolj raznolikega cvetnega prahu, saj ta vsebuje širok spekter esencialnih aminokislin, vitaminov in mineralov, ki omogočajo razvoj močnega maščobnega telesa, dobro odpornost ter dolgoživost zimskih čebel.
4. Da v primeru sušne in brezpašne dobe v avgustu čebelje družine dražilno krmimo in tako ustvarjamo pogoje, v katerih matica nenehno zalega.
5. Da zimskih čebel ne obremenjujemo z zimskim krmljenjem, kar pomeni, da za to delo izkoristimo kratkožive čebele . Zimsko krmljenje opravimo najkasneje do konca avgusta oz. pogojno do sredine septembra.
6. Da zimske čebele konec oktobra ali novembra, ko so brez zalege, tretiramo z oksalno kislino in jih tako v popolnosti očistimo varoj.

V kolikor se bomo ravnali po teh postopkih, bomo imeli zimske čebele polne življenjske energije in pozitivnega naboja, kar pri čebelah predstavlja temelj za dober spomladanski razvoj.

Vlado Auguštin