Za uspešno ohranjanje in izboljševanje lastnosti kranjske čebele ni dovolj le poznavanje njenih značilnosti, temveč tudi uporaba primernih metod selekcije. Metode odbire matic morajo biti usmerjene v dolgoročno vzgojo kakovostnih, zdravih in genetsko čistih čebeljih družin. Pri tem imajo čebelarji ključno vlogo, saj so oni tisti, ki z rednim opazovanjem, zapisovanjem in ocenjevanjem stanja v panjih odločajo, katere matice so primerne za nadaljnjo vzrejo.

Prva in najosnovnejša metoda selekcije je naravna selekcija, kjer čebelarji opazujejo, katere družine najbolje preživijo zimo, so najbolj mirne in imajo stabilno zalego skozi sezono. Takšne družine, ki se izkažejo v različnih vremenskih in pašnih pogojih, so dobre kandidatke za pridobivanje materiala za nadaljnjo vzrejo.. Pri tej metodi se zanašamo na naravni izbor, ki je pogosto najzanesljivejši pokazatelj prilagodljivosti in vitalnosti čebel.

Druga pogosta metoda je umetna selekcija, kjer čebelar aktivno poseže v vzrejo matic. Uporablja se prenos ličink iz izbranih, testiranih družin v vzrejne celice. Ta metoda zahteva več znanja in natančnosti, vendar omogoča boljši nadzor nad potomstvom. S prenosom ličink od kakovostnih matic se načrtno vzgajajo potomke, ki bodo nosilke želenih lastnosti, kot so mirnost, varčnost, plodnost, gospodarnost in odpornost proti boleznim. Ob tem je pomembno, da se spremlja tudi očetovska stran – torej troti, ki oplodijo matice, saj tudi njihov genski prispevek močno vpliva na lastnosti potomstva.

Pri vseh metodah selekcije je nujno ocenjevanje potomk – torej ocenjevanje lastnosti, ki jih matica prenese na svojo družino. Matica sama po sebi ne daje medu in ne čisti celic, zato mora čebelar natančno spremljati, kako se obnaša celotna družina, ki jo vodi določena matica. To vključuje opazovanje razvoja zalege, obnašanja čebel, njihovega odziva na manipulacije, obnašanja ob slabem vremenu, pa tudi količine pridelanega medu. Takšno spremljanje mora trajati vsaj dve generaciji, saj se šele takrat pokažejo resnične lastnosti potomstva in njihova stabilnost.

Zelo učinkovita metoda je tudi t. i. kontrolirana paritev, ki se izvaja na plemenilnih postajah ali z uporabo oploditvenih enot v izoliranih območjih, kjer so prisotni izključno troti iz preverjenih družin. S tem se bistveno zmanjša nevarnost neželenih križanj in poveča gotovost, da bodo potomke nosile željen genetski zapis.

Metode odbire matic morajo vedno temeljiti na spoštovanju bioloških zakonitosti in značilnosti kranjske čebele. Slepa uporaba tujih metod ali uvoz matic iz tujine, četudi z odličnimi lastnostmi v njihovem okolju, lahko povzroči več škode kot koristi, saj te čebele niso nujno prilagojene našim razmeram in lahko ogrozijo čistost domače rase.
Zato je odgovornost vsakega čebelarja, da s premišljenim delom in uporabo preverjenih metod prispeva k ohranjanju in izboljševanju kranjske čebele – ne le zaradi donosnosti čebelarjenja, temveč tudi kot skrbnik naravne dediščine in ravnovesja v ekosistemu.

Vlado Auguštin