Nekdaj, ko ljudje še niso poznali sladkorja, skoraj ni bilo slovenske kmetije, na kateri poleg drugih domačih živali ne bi imeli tudi čebel. Med je bilo edino sladilo, vosek pa nepogrešljiva surovina za izdelavo več. Čebele so gojili v nizkih, lesenih panjih, ki so jih podolžno zlagali v ekakšne skladovnice, tesno drugega ob drugem, v več vrstah. Te panje imenujemo kranjiči. Zanje so v zavetnem delu sadnega vrta zgradili leseno hišico, v kateri so bile vse čebelje družine pod eno streho pozimi zavarovane pred snegom in mrazom, poleti pa pred sončno pripeko.

Zaradi nekaterih prednosti so takšni čebelnjaki povsod po Sloveniji še dandanes zelo priljubljeni in s svojo pojavnostjo plemenitijo kulturno podobo krajine. Postali so razpoznavni element naše dežele, tako kakor cerkvice na gričih in kozolci okoli vasi. V sredini 18. stoletja se je na ozemlju današnje Slovenije, ki je bilo takrat del Habsburške monarhije, pojavila edinstvena ljudska umetnost: slikanje panjskih končnic. V tem obdobju je bilo zelo priljubljeno poslikavanje kmečkega pohištva, nastajale pa so tudi številne slike na steklu. Gladke lesene deščice na pročeljih panjev so dobesedno izzivale tedanje ljudske umetnike in tako so začele na njih nastajati podobe, ki jih lahko še dandanes občudujemo v Čebelarskem muzeju v Radovljici.

Preprosti čebelnjaki so postali prave umetniške galerije na prostem. Ob njih so se zbirali mladi in stari in občudovali slikovite podobe, ki so prikazovale dogodke iz zgodovine, zgodbe iz Svetega pisma in dogodke iz vsakdanjega vaškega življenja. Čebelam so slike na panjih omogočale boljšo orientacijo, čebelarju pa so pomagale, da je laže razlikoval panje med seboj ter si tako bolje zapomnil, kateri je že rojil
in kateri ne.

Še danes najdemo posamezne čebelarje, ki svoje panje poslikajo s takšnimi ali drugačnimi motivi. Ni jim škoda ne denarja ne časa, saj jih pri tem vodita ljubezen do čebel in zavezanost tradiciji prednikov.
Kopije starih panjskih končnic pa so danes zanimiv turistični spominek.