Kako nastane med?
Med proizvajajo čebele. Na rastlinah nabirajo nektar alimedičino, ki jo izločajo
rastline v nektarjih, ali pa pobirajomano. To je izloček nekaterih žuželk, ki
sesajo rastlinski sok in izločajo sladko tekočino, ki jo poberejo čebele. Glede
na izvor
tako ločimo cvetlični med in med iz mane. Cvetlični medovi so svetlejše barve,
medovi iz mane pa temnejše.
Osnovno surovino čebele prinesejo v panj v medenem
želodčku, jo obdelajo, zgostijo, dodajo izločke svojih žlez in
shranijo v satje.
Osnovna surovina medu – medičina ali mana – vsebuje preveč
vode za dolgotrajnejšo obstojnost, zato mora odvečna voda
izhlapeti, tako da je zrel med vsebuje največ 20 %. V medu,
ki vsebuje več kot 20 % vode, bi se razmnožile kvasovke, ki
rade živijo v snoveh z več vode, posledica tega pa bi bila, da
bi med zavrel. Najboljši med ne vsebuje več kot 18,6 % vode.
Slovenski čebelarji to ugotovitev dosledno upoštevajo, saj
njihov med največkrat vsebuje od 15 do 16 % vode.
Surovini za med, torej medičina ali mana, po večini vsebujeta
sestavljene sladkorje, predvsem saharozo. Čebele ji dodajajo
encime iz svojih žlez, ti pa sestavljene sladkorje razgradijo v
glukozo in fruktozo, ki sta enostavna sladkorja, zato ju naš
organizem lahko takoj uporabi kot vir energije. To je eden od
razlogov, da je med boljši vir energije kot konzumni sladkor.
Glede na to med vsebuje največ fruktoze, nekaj manj glukoze in
nekoliko saharoze, med iz mane pa lahko vsebuje tudi manjšo
količino polisaharidov. Razmerje med sladkorji je odvisno od
vrste medu, pa tudi od učinkovitosti encimov. Ker je fruktoza
v vodi bolje topna kot glukoza, med z več fruktoze kristalizira
počasneje, tisti z več glukoze pa hitreje. Tako bo cvetlični
med kristaliziral veliko prej kot npr. akacijev. Če je vaš med
kristaliziral, nikar ne bodite nejevoljni. Lahko ste prepričani,
da ste kupili naraven, kakovosten med. Kristalizacija medu je
namreč popolnoma naraven pojav, ki se pri medu zgodi prej
ali slej in v njem ne povzroča nikakršnih kemičnih sprememb,
prav tako pa ne vpliva na njegovo kakovost.
Kristaliziran med utekočinimo v vodni kopeli, vendar
moramo paziti, da njegova temperatura ne preseže 40 °C.
V nasprotnem primeru bomo poškodovali ali celo uničili
nekatere njegove sestavine, kot so encimi, hormoni, vitamini
itd. Med bo izgubil svojo biološko vrednost, še vedno pa bo
uporaben kot sladilo. Zato ga tudi ne damo v prevroč čaj. K
različnim jedem (omakam, zelenjavi, mesnim jedem), ki jih
pečemo ali kuhamo, ga dodajamo predvsem zato, da bi te
dobile posebno, svojevrstno aromo.
VRSTE MEDU
Slovenski čebelarji se lahko pohvalimo z razmeroma bogato
ponudbo medov. Vrste medu so dobile imena po rastlinah,
na katerih čebele nabirajo medičino oz. sladke sokove. Te so
pri nas akacija, lipa, smreka, hrast, kostanj, hoja, oljna ogrščica,
žajbelj, ajda itd. Pestrost rastlinstva je tudi razlog za tolikšno
število različnih vrst medu: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev,
hojev, regratov itd.
Med določene vrste ima senzorične in fi zikalno-kemične
lastnosti, značilne za to vrsto. Vsebuje tudi zadostno količino
cvetnega prahu vrste, za katero ga označimo, med iz mane pa
tudi zadostno količino elementov mane.
Čebele surovine ne nabirajo samo na eni rastlini in večkrat
se zgodi, da med nima tipičnih značilnosti določene vrste. V
tem primeru ga lahko označimo kot cvetlični med ali med iz
mane oz. gozdni med.
Najbolj milega okusa je akacijev med, ki je skoraj
brezbarven
ali slamnato rumene barve. Ker je blagega vonja in arome, je
odlično sladilo za čaj, kavo, kosmiče, pijače, pripravo sladoleda.V akacijevem medu ni veliko cvetnega prahu. Kristalizira zelo
počasi.
Prijetno po svežini, lipovem cvetju in mentolu diši lipov
med, ki je svetlo rumene do svetlo jantarne barve z zelenim odtenkom.
Lahko je nektarnega ali maninega izvora. V prvem primeru hitro kristalizira,
če je po izvoru manin, pa se to dogaja počasi.
Če vam je všeč močnejši, grenak okus, potem je za vas pravi
kostanjev med. Ta je rjave, jantarne barve, vonj je oster, trpek.
Grenko aromo mu daje velika količina kostanjevega cvetnega
prahu, to pa mu daje še posebno vrednost.
Kadar govorimo o medovih iz mane, največkrat pomislimo na
hojev in smrekov med.
Smrekov med je rdečerjave barve, nežno diši po smoli,
njegova aroma je podobna aromi sirupa iz smrekovih vršičkov
ali zeliščnim bonbonom. Včasih hitro kristalizira.
Kadar čebele mano nabirajo po večini na jelki, tak med
imenujemo hojev med. Ta je temno sivorjave barve z zelenim
odtenkom. Diši po smoli, dimu, po zažganem sladkorju,
svežem lesu iglavcev, sirupu smrekovih vršičkov. Kristalizira
počasi, in to v velike kristale.
Ko boste poskusili različne vrste medu, se vam bo mogoče
zgodilo, da boste s seboj domov vzeli povsem drug med, kotste sprva nameravali. Vsak pa je po svoje svet v malem.
OSTALI ČEBELJI PRIDELKI
Cvetni prah nabirajo čebele na rastlinah, pri tem pa ga
obogatijo z različnimi fermenti, hormoni in antibiotičnimi
snovmi. V ljudskem zdravilstvu ga uporabljajo pri boleznih
prostate, izgubi apetita, uravnavanju prebave, slabokrvnosti
itd. Zmešamo ga lahko z medom, jogurtom ali ga namočimo
v nekaj tekočine. Lahko ga tudi kar zmeljemo med zobmi,
zadržimo v ustih in poplaknemo s tekočino. Cvetni prah je
bogat z beljakovinami, aminokislinami, ogljikovimi hidrati, je
naravni stimulator, saj krepi imunski sistem, daje življenjsko
moč in spodbuja telesno aktivnost.
Matični mleček je izloček mladih čebel delavk. Z njimi čebele
dojilje krmijo do tri dni stare čebelje ličinke, matico pa vse
njeno življenje. Prav drugačna hrana je odločilna, da se iz ličinke razvije matica
in ne delavka. Ko je v celicah največ matičnega
mlečka, ga čebelar pobere. Pridobivanje je zelo zahtevno.
Matični mleček ima izjemno bogato hranilno vrednost. V
ljudski medicini ga uporabljajo za zniževanje krvnega tlaka, pri
težavah s kožo, sladkorni bolezni, menstrualnih težavah in pri
številnih drugih tegobah. Uživamo ga v majhnih količinah.
Tudi propolis je dragocen zaklad iz panja. Čebele na živih
delih rastlin, največ na popkih, nabirajo smolnate snovi, tem
pa med hranjenjem zalege dodajo še izbljuvek smolnatih
kožic cvetnega prahu. Tako
nastane propolis, ki je rjave
do rjavozelene barve. V
njem so določili že več kot
360 sestavin.
Deluje proti plesnim,
bakterijam, kvasovkam
in virusom, zato ga
uporabljamo za lajšanje
številnih težav. Pomaga pri
obolenjih dihalnih organov,
boleznih prebavnega trakta,
motnjah delovanja žlez z
notranjim izločanjem, pa
tudi pri različnih kožnih
obolenjih.
Čebelji vosek, pomešan
z medom, uporabljamo
za žvečenje pri vnetjih
ustne votline ali obolelega
požiralnika in želodca. Uporabljamo ga tudi kot sestavino
krem.
Čebelji strup v različnih pripravkih (mazila, kreme, injekcije)
lahko uporabljamo za lajšanje kronične in akutne bolečine pri
artritisih in multipli sklerozi ter za zniževanje krvnega tlaka. |
 |
