S čebelarstvom se ukvarjajo ljudje najrazličnejših starosti in
poklicev. Večina je ljubiteljev z manjšim številom panjev in zanje
je gojenje čebel način preživljanja prostega časa. Ob svojih krilatih
prijateljicah se učijo razmišljati in opazovati, z njimi se veselijo
bogatega medenega pridelka, z njimi delijo žalost, če se v čebelnjaku
pojavi bolezen. Prav zaradi bolezni, zlasti varoze, ki se zdi nepremagljiva,
se med mladimi zmanjšuje zanimanje za gojenje čebel. Stari čebelarji
umirajo, mladih pa ni dovolj, da bi zapolnili vrzeli v čebelarskih
društvih.
Ta pojav je značilen za vse države Stare celine.
V Sloveniji skušamo čebelarske vrste pomladiti z ustanavljanjem šolskih čebelarskih
krožkov, v katerih se učenci v okviru prostovoljnih dejavnosti seznanjajo tudi
z gojenjem čebel. Če od desetih učencev, ki med šolskim letom obiskujejo teoretični
in praktični pouk čebelarstva, po končani osnovni šoli vsaj dva postaneta čebelarja,
je krožek dosegel svoj namen.
Za vse tiste učence osnovnih in srednjih šol, na katerih ne delujejo čebelarski
krožki, pa je po dogovoru s Čebelarsko zvezo Slovenije in Čebelarsko svetovalno
službo mogoče v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici organizirati
čebelarske tabore.
Namenjeni so otrokom s čebelarskim predznanjem, pa tudi tistim, ki tega znanja
še nimajo in jih čebelarstvo zanima.
Udeleženci tabora si ogledajo multivizijsko predstavitev g. Franca Šivica in
se na ta način na kratko seznanijo z zgodovino slovenskega čebelarstva, potem
pa ob različnih dejavnostih spoznavajo čebelarska opravila. Pod vodstvom čebelarja
mentorja in njegovega asistenta otroci spoznavajo čebeljo družino in osnove čebelarjenja,
poiščejo čebeljo matico v panju, si ogledajo zalego ter zaloge medu in cvetnega
prahu.
Poleg tega skozi steklo opazujejo tudi čebele v opazovalnem panju, ki omogoča
spremljanje razvoja in vedenja čebel. Med pogovorom s čebelarjem se otroci seznanijo
z zakonitostmi čebelje družine, spoznajo nevarnosti, ki so jim izpostavljeni
pri delu s čebelami, se naučijo, kako se je treba zavarovati pred čebeljimi piki,
naučijo se sanirati morebitno poškodbo, seznanijo pa se tudi s pomembnostjo čebel
za kmetijstvo.
Na koncu skupaj s čebelarjem iz panja poberejo satje, iz katerega bodo pozneje
iztočili med. Seznanijo se tudi s pridobivanjem propolisa in cvetnega prahu.
V laboratoriju si pod povečevalnim steklom ogledajo poglavitne značilnosti kranjske
čebele: spoznajo glavo, jeziček in noge, prilagojene za nabiranje cvetnega prahu.
Mentorji naredijo tudi preprost poskus, s katerim otrokom pokažejo, kako čebele
sesajo sladkorno raztopino. Ker pa je laboratorij namenjen za nadzor kakovosti
medu, udeleženci tabora z refraktometrom zmerijo vsebnost vode v medu in si pod
mikroskopom ogledajo kepico cvetnega prahu. Tako lahko nazorno vidijo, da ima
vsaka rastlina popolnoma drugače oblikovan pelod, to pa nam pomaga določiti vrsto
medu. Vzporedno potekajo ustvarjalne delavnice, v okviru katerih si vsak otrok
lahko naredi svojo svečko ali nariše panjsko končnico. Ob koncu tabora pripravimo
še krajši kviz z nekaj vprašanji (1–2 iz vsakega sklopa).
Čebelarska zveza organizira za vrtce in šole tudi naravoslovne dneve, katerih
program je prilagojen starosti otrok. Na podlagi praktičnih prikazov in aktivnega
sodelovanja se otroci seznanijo s čebelarstvom in življenjem čebele, spoznajo
pa tudi pomen naravne in kulturne dediščine. Od vsega otroke najbolj navdušijo
obisk čebelnjaka, točenje medu in izdelava svečk, sicer pa po večini sploh ne
znajo povedati, kaj od vsega jim je najbolj všeč.
Nismo pa pozabili niti na naše najmlajše v vrtcih, saj smo prav zanje pripravili
poseben program z naslovom Čebela naša učiteljica.
Napisala ga je defektologinja, ga. Anica Košir Kropivšek, pomočnica vzgojiteljice
in čebelarka, ki ima 22 let izkušenj na pedagoškem področju in 10 let na področju
čebelarstva. To področje je uspešno vnašala v svoje pedagoško delo in prek tega
spoznala načine odzivanja otrok. Program traja najmanj tri dni, vendar je napisan
tako, da lahko vzgojiteljice same, brez čebelarjeve pomoči , dalj časa obdelujejo
neko temo. Program vsebuje kratko računalniško predstavitev čebelarstva v sliki
in besedi, obisk čebelarja ter ustvarjanje in razvijanje določene čebelarske
teme, pa tudi pripravo razstave otroških izdelkov o tej temi. Razstavo si ogledajo
tudi otroci iz drugih skupin in starši.
Otroci so dokazali, da so izjemno bistri in da čebele ne vidijo samo kot žuželko,
ki piči in s tem povzroči bolečino. Čebelo spoznajo na nekoliko drugačen način,
s popolnoma z drugimi očmi, in jo tako predstavijo tudi svojim vzgojiteljicam
in staršem.
V programu so navedene številne s čebelarstvom povezane dejavnosti, ki vzgojiteljicam
ponujajo neomejene možnosti in jim dajejo proste roke pri izbiri materialov in
oblik za njihovo izvajanje.
Vse ugotovitve, ki smo jih navedli v tej brošuri, potrjujejo, da smo Slovenci
res pravi čebelarski narod. To nam priznavajo vsi, ki nas obiščejo in spoznavajo.
Hvaležni pa so nam tudi za našo prijaznost in gostoljubnost, kadar jih sprejmemo
na svojih domovih, ne glede na to, ali gre za domače ali za tuje obiskovalce.
In pri tem se pokaže prava vrednost gesla, ki smo ga omenili na začetku, namreč,
da smo turizem ljudje.
Zanimive so ugotovitve sociološke raziskave, izvedene med našimi člani. Tako
smo ugotovili, da dosegajo otroci iz čebelarskih družin, ki so po večini gmotno
dobro preskrbljene, nadpovprečen šolski uspeh in da pozneje, po končanem študiju,
pogosto zasedajo pomembne položaje v politiki, gospodarstvu in kulturi. Čeprav
številni niso sledili vzoru svojih očetov in se ne ukvarjajo s čebelami, priznavajo,
da so jim bili najpomembnejši vzorniki starši, pri katerih so se učili vztrajnosti,
skromnosti, delavnosti ter ljubezni do narave in domovine.
Vse to dokazuje, da gojenje čebel v Sloveniji ni samo pridobivanje medu, ampak
veliko več. Je način življenja. |
 |
