Znano je, da so čebelarji zdravi ljudje, da številni dosežejo visoko
starost, da do konca ohranjajo moč telesa ter bistrost duha. K vsemu temu
pripomorejo že čebele same, saj od svojega gospodarja zahtevajo zbranost
in umirjenost. Tudi vonj iz panjev, ki ga čebelar vdihava med delom ali
počitkom v čebelnjaku, je prijeten in blagodejen. Še ugodneje pa vpliva
na njegovo zdravje redno uživanje medu in drugih čebeljih pridelkov, saj
vsak čebelar dobro pozna njihovo sestavo in lastnosti. Le zakaj jih ne
bi užival, ko jih ima vendar ves čas pri roki, zdravje pa je naša največja
dobrina! Celo čebeljih pikov se pretirano ne brani. Vemo, da čebelarji
veliko manj kot drugi smrtniki obolevajo za različnimi revmatizmi, zaslugo
za to pa ima čebelji strup.
Čebelji pridelki so med ljudmi cenjeni že stoletja. V zadnjem času pogosto slišimo
besedo apiterapija. To je veda o tem, kako nam pridelki iz panja pomagajo krepiti
in ohranjati zdravje. Med in drugi čebelji pridelki niso zdravila, so pa pomembna
in koristna dopolnila zdravilom in hrani.
Zametki apiterapije segajo že več tisočletij v zgodovino k starim civilizacijam.
Podatki o uporabi medu izvirajo iz verskih žrtvovanj, najzgodnejši zapis o medicinskem
receptu, katerega sestavina je bil tudi med, pa izvira približno iz leta 2000
pr. n. št. iz Sumerije.
Dandanes je apiterapija že široko uveljavljena veda, ki koristno dopolnjuje klasično
medicino. Zanimivo je, da je njen utemeljitelj in začetnik mariborski zdravnik
dr. Filip Terč (1844– 1917), ki je bil po rodu sicer Čeh, vendar je večino svojega
življenja deloval v Mariboru, kjer je tudi pokopan. Svojo pozornost je namenil
splošni zdravniški praksi, v prostem času pa se je ukvarjal s čebelami in bil
dolgo časa celo predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva.
Pri nekem bolniku je ugotovil, da so bile njegove revmatične težave manjše, če
so ga opikale čebele. Zato se je poglobil v raziskovanje vpliva apitoksina (čebeljega
strupa) na zdrav oz. obolel organizem. V svojem življenju je od 658 primerov
uspešno ozdravil kar 543 bolnikov. Zdravil jih je tako, da je na obolela mesta
polagal čebele, ki so zabadale svoja žela v kožo bolnika in v njej puščale svoj
strup. O svojih uspehih je pisal tudi v strokovne revije in z njimi v mednarodnih
zdravniških krogih vzbudil veliko pozornost.
Dr. Filip Terč se je zapisal v zgodovino tako slovenske medicine kot tudi slovenskega
čebelarstva in z njim se lahko Slovenci pohvalimo pred svetom. Posebej smo ponosni
na to, da je njegov rojstni datum 30. marec postal svetovni dan apiterapije.
V Sloveniji je ledino na področju apiterapije že pred desetletji oralo podjetje
Medex, saj je v okviru svetovne čebelarske organizacije Apimondia pripravilo
kar tri mednarodne simpozije o tej temi. V novejšem času pa se je Medex izkazal
z novimi izdelki in predvsem z izvirno embalažo za med. Na kongresu Apimondie
na Irskem je prav za svojo domiselno embalažo dobil tri najvišja priznanja –
zlato, srebrno in bronasto medaljo.
V okviru Čebelarske zveze Slovenije je začela pred kratkim delovati komisija
za apiterapijo, v katero so vključeni tako zdravniki kot izkušeni čebelarji.
Cilj te komisije je, da bi izsledke blagodejnega delovanja čebeljih pridelkov
na človekov organizem še bolj kot doslej prenašali tudi v prakso, saj bi to dodatno
obogatilo našo turistično ponudbo.
Čebelji pik pa je za marsikoga lahko nevaren ali celo usoden. Tako naj bi bil
na vsakih 200 prebivalcev Slovenije eden, ki je na čebelji strup toliko občutljiv,
da
mora po piku čebele, ose ali sršena poiskati zdravniško pomoč. Zato je treba
tiste obiskovalce, ki bi želeli opazovati čebele pred panji ali čebelarja pri
delu z njimi, opremiti z zaščitnimi kapami in rokavicami.
Dobro pa je, če ima čebelar vedno pri roki tudi ustrezno prvo pomoč. |
 |
