95 letni Srečko Kukanja

16.01.2020 7:59:01
Tajništvo
SREČKO KUKANJA:  95-LETNI NAJSTAREJŠI ČEBELAR OBČINE
  Čebelarsko društvo Sežana, ki bo prihodnje leto praznovalo 110-letnico svojega delovanja in šteje okrog 160 članov iz vseh štirih kraških občin ter ga vodi predsednik Marko Gombač iz Nakalega, je ponosno, da ima v svojih vrstah ob čebelarskih mojstrih in številnih prejemnikih čebelarskih priznanj za kraški med tudi častnega člana, sežanskega častnega občana Viktorja Saksido, rojenega v Svetem, ki bo v letošnjem letu (24. marca) dopolnil 98 let.  Petindevetdeset let pa je prav na prvi dan letošnjega leta dopolnil Srečko Kukanja iz Divčev. Obiskali so ga tudi sežanski čebelarji, ki uspešno sodelujejo s člani Društva slovenskih čebelarjev iz Trsta, ki ga vodi Danijel Novak.
   Srečko se našega nenapovedanega obiska članov upravnega odbora sežanskega ČD ni nadejal. Kot  discipliniran mladenič poskočnih nog se je en, dva tri, obril in se preoblekel v „ta gmašno obleko“, da bi mu marsikdo, mnogo mlajši od njega, zavidal. Nadvse se je razveselil „čebelarskega“ darila, saj so mu čebelarji s čebelarskim mojstrom Dragom Malijem iz Sežane, ki pri zamejskih čebelarjih že vrsto let vodi čebelarske tečaje, v dar prinesli sadiko češnje pozne sorte – hrustavke, ki obrodi velike in aromatične plodove.  Srečko si je sicer zaželel lipo kot simbol slovenstva in medonosno drevo, a je bil s češnjo nadvse zadovoljen, saj ve, da jo bo zet Stojan Saksida posadil v dobro zemljo, Srečkovi vnuki in pravnuki pa bodo z veseljem nabirali rdeče sadeže, ki jih bo tudi sam deležen.
  Ob kraškem narezku in seveda odličnem teranu iz vinske kleti Vrabec iz Pliskovice so obujali spomine na Srečkovo življenje, še zlasti na partizanska leta, ki jih je kot mlad fant doživljal  na Krasu in drugih krajih Slovenije, pa tudi na številne  strokovne  mednarodne ekskurzije s čebelarji. Prav tako ni manjkalo anekdot, ki so popestrile zimski večer v zelo toplem januarju. Ob aktualnih problemih v čebelarstvu je pogovor nanesel tudi na vojni čas, ki ni bil prijazen niti za domačine niti za partizane, pa moralne vrednote borcev in današnje družbe, osebno življenje in še marsikaj.
  Kot drugi italijanski fantje je tudi on služil italijansko vojsko. Spominja se, da so ga 6. februarja 1942 odpeljali Italijani v Trst, od tu pa v Salzano in Livorno, od koder je prišel domov peš, saj nobena železniška postaja ni delala. Domov je prišel 12. septembra 1943 leta in že naslednji dan je šel v partizane na Vogrsko in je ostal v partizanih vse do konca. Njegova parola je: 1943 sem šel v partizane in še zdaj sem partizan, saj ve, kaj pomenijo vrednote NOB, kaj je tovarištvo in pomoč sočloveku. Najprej je bil v Goriški brigadi, priključil se je enotam Južno primorskega odreda, 4. bataljonu Kosovelove brigade z legendarnim poveljnikom in narodnim herojem, namestnikom komandanta Antonom Šibeljo Stjenko iz bližnje Tomačevice. Srečko je bil sekretar  SKOJ-a18. Bazoviške brigade in komisar bataljona v Ljubljanski brigadi.
   Ko se je končala vojna, je leta 1948 šel v Srbijo, v šolo za komisarja, v Smederevski Palanki pa je spoznal 10 let mlajšo dekle Radmilo iz partizanske družine in se z njo poročil jeseni 1955. Letos  23. oktobra bo torej 65 let zakona.  Srečko je bil oficir pehote v JLA, delo ga je klicalo po vsej Jugoslaviji, nazadnje je služboval v Kranju, kjer se je kot polpolkovnik upokojil 1968 leta.
   Srečko je čebelaril že v Beogradu z AŽ panji na medonosnem območju z bogato pašo. Leta 1988 je s čebelami prišel iz  Beograda v domači kraj na Krasu. Njegova služba  je zahtevala veliko reda in discipline, ki jo je vnesel tudi v osebno življenje. Prav to mu je ob pozitivnem mišljenju in upanju ter sprotnem razreševanju problemov prineslo osebno in družinsko srečo ter zadovoljno življenje. Kot pravi, tudi dolgo življenje kraške korenike, ki ne pozebe.  Da vedno vidiš rešitev problema in svetlo prihodnost in skrbiš zase in za svoje najbližje, je ob veliki ljubezni do življenja in vsega lepega eden od receptov za dolgo življenje.
   V zakonu se mu je 1956 rodila edina hčerka Dora in na domu v Divčih mu družbo dela še zet Stojan Saksida, ki mu je čebelarit pomagal že v Beogradu, sedaj pa s 35 panji čebel nadaljuje v Divčih. Družbo pa Srečku dela tudi vnukinja Kristina s sinom Sašom in hčerko Emo, iz Bohinjske Bistrice pa ga večkrat obišče vnuk Bernard s hčerko Neno.
Kot rečeno, je že v Srbiji Srečku pri čebelarstvu pomagal zet Stojan, ki je s 35. panji tudi aktiven član sežanskega društva čebelarjev. Srečko pa svoje čebelarsko znanje prenaša na vnuke in pravnuke ter s ponosom pove, da mladi imajo čebelarske obleke.
Upravni odbor sežanskega čebelarskega društva s čebelarskim mojstrom Dragom Malijem je slavljencu čestital še na mnoga zdrava leta in mu v dar prinesel sadiko češnje, ki jo bo zet Stojan posadil v slavljenčevo veselje kot tudi v veselje Srečkovih vnukov in pravnukov. Z najstarejšim čebelarjem komenske občine so obujali lepe spomine na čebelarska doživljanja, pripovedovali mnogo zanimivih anekdot in se nasmejali do srca. Srečko sedaj že nekaj let se sicer ne udeležuje strokovnih čebelarskih ekskurzij v tujino, rad pa pride na vse čebelarske praznike kot tudi na borčevske proslave, saj je član komenskega in sežanskega borčevskega združenja.
   Ob skoraj pol stoletnemu Srečkovemu čebelarjenju je beseda nanesla tudi na ljubiteljsko ukvarjanje s kozjerejo, s katero se družina Saksida ukvarja zadnjih nekaj let. Pri vzreji 8 koz, za katere po upokojitvi leta 2015 skrbi zet Stojan,  pomaga tudi Srečko, saj mu zdravje kljub velikemu številu let, ki so se nabrale, dobro služi.
  Srečkovim letom so ob kraškem pršutu nazdravili tudi s teranom in se ob sladki čokoladni torti poslovili s teranovim likerjem ter slavljencu zaželeli še veliko zdravja in pozitivnega mišljenja, kot ga je imel in ga ima še sedaj.

Za ČD Sežana: Olga Knez