 Iz gornje razpredelnice vidimo, da je surovina za medičino in za mano drevesni sok. Če prehaja preko medovnikov, se spreminja v medičino ali nektar, če pa so posredniki lubne uši in kaparji, nastaja iz njega mana ali sladka rosa. Pri nastanku cvetličnega medu se pojavlja samo en predstavnik živalskega sveta – čebela. Za proizvodnjo gozdnega ali pravilneje rečeno maninega medu pa sta potrebna dva predstavnika živalskega sveta – čebela in lubna ušica ali kapar.  Omenjene ušice
in kaparji, povzročitelji gozdnega medenja, spadajo v red kljunatih
žuželk (Rhynchta). Ko zabode žuželka svoj kljunec v lubje in prodre
z njim do sitastih cevk, po katerih se pretaka drevesni sok z
organskimi snovmi, ji ta zaradi pritiska (turgorja) sam od sebe
priteče v usta. V večini primerov hrane sploh ni treba sesati, ampak
jo samo požira.
Kljunec je zgrajen tako, da oklepa v svoji notranjosti dva vzporedna kanala; po enem prodira iz rastline v usta žuželke drevesni sok, po drugem pa v obratni smeri slina, ki se na površini vbodenega mesta strdi in se oblikuje v nekakšno cevko. Skozi to ranico pronica drevesni sok tudi še potem, ko je ušica že izvlekla sesalo in se premaknila na drugo mesto. Ušice predelajo velike količine drevesnega soka. Iz njega porabijo zase le majhen del sladkorjev in beljakovin, ostalo pa izločijo v obliki sladkih kapljic. Pomembno je vedeti, da v tej medeni rosi, ki pada na podrast in ki jo nabirajo čebele, ni ostankov prebave (fekalij). V telesu kljunatih žuželk je poseben filtrni prekat, skozi katerega se pretaka večji del soka, pri čemer se zniža odstotek vode in tudi nekoliko spremeni njegova kemična sestava. To dejstvo moramo včasih pojasnevati našim kupcem medu, ki imajo predsodke, kar zadeva nastanek mane. V soku jelke ali hoje, ki je v določenih letih pri nas najpomembnejši gostitelj zalubnih ušic, zlasti zelene hojeve ušice(Cinara pectinatae), je pretežno disaharid saharoza ali trsni sladkor. V telesu žuželke se spremeni v sadni in grozdni sladkor, pa tudi v nekatere višje oblike, na primer v melicitozo in fruktomaltozo in celo v oligosaharide. Drevesni sok se torej oplemeniti, ta proces pa dokončajo čebele, ki mano predelajo v končni proizvod - manin med. Kemična sestava medu v odstotkih
Vpliv okolja na razvoj povzročiteljev gozdnega medenja Gozd je življenjska združba dreves, grmov in zeli pa tudi živali. Rastlinske uši,med njimi ušice in kaparji, ki so najpomembnejši proizvajalci mane, so sestavni in nepogrešljivi del gozdne združbe (biocenoze). Njihovi izločki predstavljajo nepogrešljiv vir hrane številnim žuželkam, ki so potrebne za ohranitev biološkega ravnotežja v gozdu. Rastlinske uši imajo, tako kot noge druge žuželke, izredno sposobnost razmnoževanja. Teoretično ima lahko ena sama zarodnica zelene jelkove ušice , ki se spomladi izvali iz jajčeca, do jeseni že več kakor milijardo potomcev. Toda ušice in kaparji so v svojem razvojnem ciklusu odvisni od številnih dejavnikov okolja, žive in nežive narave, ki vplivajo bodisi zavirajoče ali pospešujoče na pojavljanje in razmnoževanje ušic. Oglejmo si te regulatorje nekoliko bolj natančno. Rastlina gostiteljica Prehrana proizvajalcev mane je izključno odvisna od njihove gostiteljice. Dušičnate spojine, ki so potrebne za rast, se med letom pojavljajo v drevesnem soku v različnih koncentracijah. Največ jih je spomladi, ko nastajajo novi poganjki. Poleti rast zastane, pred začetkom jeseni pa se spet zviša delež aminokislin v drevesnem soku. Če so v omenjenih dveh obdobjih, ko je dušičnih spojin v soku veliko, ugodni za razvoj ušic tudi ostali faktorji okolja, so s tem podani osnovni pogoji za nastanek medenja. Opazovanja kažejo, da drevo ali del gozda, ki je v določenem letu dobro medil, prihodnje leto ali tudi več let zaporedoma ne gosti na svojih vejah rastlinskih uši. Možno je, da na tako »izčrpanih« gostiteljicah ne najdejo prave hrane in se zato tudi ne morejo normalno razvijati. Morda ustvarjajo rastline celo nekakšne obrambne snovi, ki ušem preprečujejo razmnoževanje. Pri življenju jih ostane le majhen del, tako imenovana »železna rezerva«, ki poskrbi za nadaljevanje vrste. Faktorji nežive narave Sem spada predvsem vreme in vse kar je z njim povezano. Suho, toplo vreme vsekakor pogojuje razmnoževanje ušic, predvsem v kritičnih obdobjih njihovega razmnoževanja. Zgodi se, da nenadna nevihta prekine medenje, ko je ta na svojem vrhuncu in se tisto leto ne ponovi več. Vendar se je že tudi zgodilo, da je toča sklestila gozdove, toda medenje je bilo tako trdovratno, da ga ni moglo nič uničiti. Vreme torej ne more biti odločujoče za razmnoževanje ušic, bolj pa je pomembno, da dež v času intenzivnega medenja ne spira prepogosto mane in ne ovira čebel pri nabiranju. Ni brez podlage rek, da so sušna leta tudi medena leta. Sovražniki in zavezniki uši Kolonije ušic in kaparjev uničujejo številni škodljivci, paraziti in bolezni. Ptiči pojedo pozimi veliko jajčec. Ceni se, da jih dočaka pomlad 10 -20%. Ličinka pikapolonice na pr. uniči v svojem življenju 1000 -2000, odrasla pikapolonica pa 60 ušic na da. Pomembni škodljivci so muhe trepetalke, ličinke lepoočnice, družina najezdnikov in ose. Izkušeni čebelarji trdijo, da sledi letu, ko je v gozdu veliko os, zelo slaba paša za čebele. Kadar najdemo v juliju v ščitkih umrlih kaparjev namesto rdeče vijoličastih jajčec zelenega »črva«, iin če jih je veliko, se v naslednjem letu ne moremo nadejati dobre zgodnje paše na smreki. Med žuželkami pa imajo ušice in kaparji tudi velike zaveznike – gozdne mravlje. To zavezništvo je zgrajeno na obojestranski koristi. Mravlje se hranijo s sladkimi izločki ušic, obenem pa svoje »kravice« negujejo in varujejo pred sovražniki. Najbolj skrbijo za svoje varovanke tedaj, ko jih je najmanj, torej spomladi. Tedaj najdemo okrog ene same zarodnice , ki se je bila izvalila iz zimskega jajčeca,, tudi po več mravelj. S tem, ko sproti poližejo vsako kapljico mane, skrbijo za čistočo, kar je še zlasti pomembno potem, ko se ušice že nekoliko bolj namnožijo. Čistoča namreč deluje na uši pomirjajoče in obenem omogoča, da živi na enem mestu več osebkov, kot bi jih sicer, če mravelj ne bi bilo. Ker potrebujejo mravlje veliko sladkorjev za svojo prehrano, nenehno priganjajo ušice, da bolj intenzivno izločajo mano. Zato je upravičena domneva, da mravlje pospešujejo razvoj in razmnoževanje svojih čred. Gozdni sestoji z mnogimi mravljišči so nekakšna pašna žarišča, od koder se pozno spomladi razširjajo roji krilatih ušic na vse strani, v neugodnih letih pa so to središča, v katerih se ušice ohranjajo. Zgodaj spomladi, ko je ušic še malo, imajo mravlje nad njimi popolno kontrolo. Kasneje, ko se namnožijo, zlasti pa potem, ko se odseli krilata generacija in ustvari nove kolonije, jih je nemogoče vse kontrolirati in tedaj je mana dostopna tudi čebelam. Razen tega posvetijo mravlje v tistem času vso pozornost novemu viru beljakovinske hrane - škodljivim gozdnim žuželka. Raziskave v Nemčiji so pokazale, da so donosi medu iz gozdov, kjer je dosti mravelj, do 50% višji kakor iz sestojev, kjer mravelj ni. Ta razlika je občutna zlasti v slabih letinah, ko sestoji brez mravelj popolnoma odpovejo. Nemški čebelarji se zavedajo koristnosti in vpliva teh žuželk na gozdno medenje, zato skupaj z gozdarji načrtno razširjajo mravljišča tja, kjer jih ni dovolj, obstoječim pa nudijo učinkovito zaščito. Pri nas v Sloveniji doslej nismo bili dovolj pozorni na sožitje mravelj in povzročiteljev mane. Morda zato, ker je mravljišč zaenkrat skoraj povsod dovolj. Toda z naraščanjem števila medvedov se utegne zgoditi, da bo večina mravljišč izginila. Zdaj bi bil še čas, da se jih ustrezno zaščiti. Pomen mane za gozdno združbo Z mano se hrani cela vrsta koristnih gozdnih žuželk. Na prvem mestu so vsekakor mravlje, saj porabijo 60 do 95 % celotne proizvedene količine in je mana zanje tudi glavni vir hrane. Prebivalke enega samega gnezda srednje velikih rdečih mravelj (Formica rufa) porabi 450 do 500 kg mane letno, kar pomeni 90 do 100 kg suhe snovi. Poleg mravelj pa so našteli še okrog 200 vrst raznih parazitov in drugih žuželk, ki uničujejo gozdne škodljivce. Med njimi so tudi že omenjeni najezdniki. Mana je njihova dragocena hrana v času parjenja. Po vsem, kar smo navedli, se vprašamo, ali spadajo tudi zalubne ušice in kaparji med gozdne škodljivce. V nasprotju z ušmi na sadnem drevju in na poljskih ter vrtnih rastlinah proizvajalci mane na gozdnem drevju in grmovju ne širijo nikakršnih virusnih bolezni. Le zelo redki med njimi ( na primer Mindarus na jelki) povzročajo manjšo škodo na mladih poganjkih. Raziskave normalno rastočih dreves, ki so gostile ušice in kaparje, niso pokazale nobenega opaznega zmanjšanja prirastka lesne mase. Vse kaže, da zdravo drevo kaj hitro nadomesti izgubo nekaj litrov floemskega soka na dan. Nižji prirastek (za okrog 10%) so zabeležili samo pri merjenju slabo rastočih podstojnih dreves z majhno asimilacijsko površino, če so bila močno naseljena z ušmi. Iz navedenega je očitno, da je korist, ki jo ima gozdna združba od proizvajalcev mane, mnogo večja od škode na drevju. Če pa upoštevamo, da nekaj odstotkov mane poberejo tudi čebele in jo predelajo v med, ki služi človeku kot naravno, zdravo hranilo, je njihov pomen še toliko večji. Avtor: Franci Šivic |
|
| Kolofon |