 Zelene
rastline črpajo s svojimi koreninami iz tal vodo z raztopljenimi
rudninskimi snovmi, ki se po deblu ali steblu dviga v liste (in
iglice), tam pa se ob prisotnosti sončne svetlobe in ogljikovega
dioksida (CO2) tvorijo ogljikovi hidrati (sladkorji in škrob).
Temu pojavu pravimo fotosinteza. Iz z listov potuje rastlinski sok po
sitastih ceveh proti mestom porabe, to je deblu, koreninam, cvetovom
in kasneje k plodovom. Cvetovi so zametki novega rodu, iz njih se
bodo razvili plodovi in semena, ki bodo zagotovili obstoj in
razmnoževanje rastlinske vrste.
Rastlinski
sok, ki je v sitastih ceveh pod določenim pritiskom, je zelo redka
raztopina sladkorjev. V večini primerov je njegova gostota manjša
od 2%. So pa tudi izjeme. Pri ostrolistem javorju so našli
3,09%, pri češnji pa celo3,90% sladkorjev. V Kanadi iz soka
enega od vrst javorov z zgoščevanjem pridobivajo sladek sirup,
ki ga uporabljajo za sladkanje palačink.
Pogoj za
nastanek novega življenja v rastlinskem in živalskem svetu je
oploditev. Pri cvetnicah, kamor spadajo medonosne rastline, se to
dogaja v cvetovih.
Cvetovi privabljajo opraševalce s svojo barvo, vonjem in predvsem z medičino ali nektarjem, ki nastaja v posebnih majhnih organih na dnu čašnih (pri lipi) ali venčnih listov (pri črnem telohu) in včasih prekrivajo celo plodnico kot nekakšno medečo oblogo. Te organe imenujemo medovnike ali nektarije. So različnih oblik in zgrajeni iz več plasti, v katerih nastaja in se kopiči nektar. V gornjo plast so vrinjene posebne celice, nekakšni ventili, skozi katere se izloča sladka tekočina na površje. Medovniki so torej nekakšni posredniki medičine med rastlino in čebelo. Pri gozdnem medenju bomo videli, da prevzemajo vlogo medovnikov rastlinske ušice. Njihov proizvod pa ni medičina, ampak sladka rosa ali mana. Medovniki so izredno občutljiv organ. Izločanje nektarja zato ni samo po sebi umevno in ga pogojujejo številni dejavniki nežive narave, ki jih mora čebelar, še posebej pa prevaževalec, dobro poznati. Oglejmo si najpomembnejše. Toplota Morda je ravno ta za medenje določene rastlinske vrste odločilna. Večina cvetnic najintenzivnejše izloča nektar pri temperaturah med 18 in 30 stopinj C. Pri 34 stopinjah C. večina rastlin preneha mediti, pri 37 pa preneha vsako medenje. Razen tega v vročini cvetnice hitreje odcvetijo in se tako skrajša pašno obdobje. Tudi hladni dnevi niso primerni za medenje. Ajda pri temperaturah nižjih od 16 stopinj C ni medila. Obratno pa pri tej temperaturi razmeroma dobro nabirajo čebele nektar na rožmarinu in češnji ter sploh na sadnem drevju. Nič manj pomembna ni nočna temperatura, ki mora biti vsaj 10 stopinj C, da bo naslednji dan panj kaj pridobil na teži. Vlaga in veter Na izločanje nektarja vpliva vlaga v tleh, še bolj pa v zraku. Za dobro medenje je idealna vlaga zemlje med 50 do 60 %, zraka pa od 60 do 80%. Če je suša dolgotrajna, rastline venejo. Drevesa z globokimi koreninami( jelka) bolje kljubujejo suši, kakor tista s plitvimi (smreka). Izkušeni čebelarji dobro vedo, da se tehtnica opazovalnega panja najbolj dviga v soparnih in brezvetrnih dneh. Topel, miren dež je za medenje večine medonosnih rastlin dobrodošel. Po dežju se količina nektarja zvišuje in doseže svoj višek tretji dan. To pa ne velja za domači kostanj. Če ga nekajkrat spere ploha, cvetje porjavi in medenja je konec. Veter, predvsem severni, suši nektar v cvetju in znižuje zračno vlago. Če je močan, na primer burja, ovira čebele v letu. Nadmorska višina Znano je, da vsakih 100 metrov nadmorske višine kasni vegetacija za 3 dni. Enako velja za cvetenje. Ko na primer v dolinah travniki odcvetijo, začnejo v hribih iste rastline šele odpirati svoje cvetove. Zato je dobro postaviti čebele ob vznožju hribov, da jim s tem podaljšamo pašo. Ob prehodu hladnih front so temperature v hribih nižje od tistih v nižinah. Narava tal Nekatere rastline rastejo dobro na kislih (borovnica, jesenska resa,), druge na bazičnih tleh( pomladanska resa). Založenost tal s hranilnimi snovmi vpliva na rast in s tem posredno na medonosnost. Vsekakor imajo dobro rastoče rastline boljše pogoje za izločanje medičine kakor tiste, ki trpijo pomanjkanje. Oglejmo si zdaj sestavo nektarja. Največ je v njem sladkorjev (95%), v manjših količinah pa najdemo tudi amino kisline (ca 0,05%), minerale (0,02 –0,45%), eterična olja, organske kisline, vitamine in aromatske snovi.. Koncentracija sladkorjev zelo variira od rastline do rastline, tekom dneva pa tudi pri isti rastlinski vrsti. Le po svoji kemični sestavi ostaja nektar pri isti rastlinski vrsti nespremenjen. V naslednji tabeli vidimo, kakšna je količina sladkorjev v nektarju nekaterih pomembnejših medonosnih rastlin.
Čebele se zlahka prilagajajo različni gostoti nektarja, če le ta ne pade pod mejo 5%.Višja ko je koncentracija sladkorja, raje gredo čebele na cvetje določene rastline. Od sladkorjev najdemo v medičini trsni sladkor (saharoza), grozdni (glukoza) in sadni (fruktoza). Saharoza prevladuje na primer pri stročnicah ( v akaciji in deteljah). V medičini travniške kadulje jo je kar 76%, lipe 50%, oljne ogrščice pa samo 2%. Ostalo so monosaharidi ali enostavni sladkorji - glukoza (grozdni) in fruktoza( sadni sladkor). Slednje dva prevladujeta na primer pri sončnicah. Saharoza se pod vplivom encima invertaze spreminja v enostavne sladkorje že v mednem želodčku pašne čebele, ko se ta vrača domov. V medu je saharoze do 5%. Če jo pri analizi medu najdemo več, obstoja sum, da je med ponarejen. Ko čebele nabirajo nektar, letajo od cveta na cvet iste rastlinske vrste, kar je zelo pomembno za opraševanje, saj prenašajo s seboj pelodna zrnca te rastline. Paša je večji del omejena na jutranje in dopoldanske ure dneva. Spomladi je čas obiskovanj cvetja krajši, z daljšimi poletnimi dnevi pa se ustrezno podaljša. Poleg nektarja nabirajo čebele na cvetju tudi cvetni prah ali pelod. Običajno 70% čebel prinaša domov nektar, ostalih 30% pa pelod. Pri zelo bogati paši gredo vse na nektar. Na pravem kostanju nabirajo v začetku cvetenja pretežno cvetni prah, kasneje pa pretežno nektar. Ko je cvet oplojen, izločanje sladkega soka iz medovnikov preneha. Čebela spravi v svoj medni želodček okoli 50 mg nektarja. Če je medenje dobro, naredi dnevno do 14 poletov, ob slabši paši pa izleti iz panja do 7 krat. Na dobri paši napolni želodček v 20. minutah, v slabši pa v 35. minutah. Pretvorba medičine v med se začne že v čebeli, med samim nabiranjem, ko mu dodaja slino, in med poletom v panj. Vzporedno s pretvorbo saharoze v oba monosaharida se izloča tudi odvečna voda. Zorenje se nadaljuje v satju in traja 4 do 5 dni. Voden med teče iz satja, če tega nagnemo. Med, v katerem prevladuje grozdni sladkor (glukoza), prej kristalizira. To je na primer med vrbe, oljne ogrščice, sadnega drevja in bršljana, zato takšna hrana ni primerna za zimsko zalogo čebel. Avtor: Franci Šivic |
|
| Kolofon |