|
 Rastlinske vrste, ki s svojimi sladkimi izločki v obliki medičine
ali mane dajejo čebelam hrano in tako omogočajo njihov razvoj, imenujemo
medonosne rastline. Kadar je medonosnih rastlin na nekem rastišču v zadostni
množini, imajo lahko čebele na njih ob ugodnih vremenskih pogojih dobro
bero ali pašo, ta pa zagotavlja čebelarju pridobivanje čebeljih proizvodov,
predvsem medu, voska in cvetnega prahu.
Kaj nam pomaga vse naše znanje
o biologiji čebel, če jim ne moremo zagotoviti
paše na medonosnih rastlinah? Kaj smo naredili, če smo z ustreznimi tehnološkimi
prijemi razvili čebelje družine, da kar vrejo iz panjev, pa svoje moči
ne morejo izkoristiti, ker so okoli našega stojišča samo polja koruze,
pšenice in sladkorne pese, od drevja pa plantaže topolov?
Zato je dobro
poznavanje medonosnih rastlin ali z drugimi besedami čebelje paše za
uspešno čebelarjenje nujno potrebno. Tako za začetnika, kakor
tudi za izkušenega čebelarja.
Pravzaprav je nepogrešljiv sestavni del
tehnologije čebelarjenja v katerem koli panjskem sistemu. Ne glede na
to, ali prevažamo, ali imamo čebele
na stalnem mestu. Še preden se odločimo, kje bomo postavili svoj čebelnjak
z žnideršiči ali kje izbrali stojišče za nakladne panje, moramo vedeti,
katere medonosne rastline naj bi rastle v oddaljenosti 2 – 3 km od naših
čebel, da bo čebelarjenje uspešno in rentabilno.
Še več. Vedeti moramo, pod kakšnimi pogoji so te rastline tudi medeče. Od robinije
ali neprave akacije, ki dobro medi v Pomurju in v vinorodnih okoliših Štajerske,
Bizeljskega in Primorske, ne moremo pričakovati paše na Gorenjskem ali Kočevskem.
Tudi mana na smreki ali hoji (jelki) ni povsod enako pogostna in enako izdatno.
Na nekaterih rastiščih teh dveh vrst iglavcev se redno pojavlja strjevanje
medu že v satju – cementni med, med tem ko tega pojava drugje sploh ne poznajo.
O
izbiri stojišč in o prevažanju bomo še govorili v posebnem poglavju, pred tem
pa moramo spoznati, katere so najpomembnejše medonosne rastline
v Sloveniji in kako nastajata medičina na cvetnicah in mana na iglavcih
ter listavcih.
Računa se, da je na svetu okoli 250.000 rastlinskih vrst.
V Sloveniji imamo med 200 do 250 takšnih, ki jih redno obiskujejo čebele in
na njih
nabirajo nektar in pelod (cvetni prah). Med njimi je veliko kulturnih
rastlin, na primer vse sadne vrste, mnoge stročnice in oljne rastline,
ki bi brez prisotnosti čebel ne obrodile sadov ali semen. Vrednost teh
pridelkov je zaradi opraševanja po čebelah deset do dvajsetkrat večja
od vrednosti medu. Pri tem ni upoštevana njihova vloga pri ohranjanju
ravnotežja v naravi, saj bi se tudi divje rastoče rastline ne mogle razmnoževati
s semeni, če bi jih ne obiskovale čebele.
Zato se ne smemo čuditi mnenju nekaterih znanstvenikov, da bi pomenil
propad čebel začetek konca človeštva.
Avtor: Franci Šivic |
|
|
