|
| RAZVOJ ČEBELJE DRUŽINE SKOZI
LETO |
PREBUJANJE ČEBELE IZ ZIMSKEGA SPANJA
 Letni
življenjski krog čebel se začne v prvih izletnih dneh, ki lahko napočijo
že sredi januarja, ko zacveti
prvi teloh. Spomladi je zelo pomemben
cveti prah, ki ga v večji količini naberejo na leski.
V prvih izletnih
dneh se čebele najprej iztrebijo. Trebilni poleti lahko segajo tudi 100
m stran od čebelnjaka. Na prvih izletih si čebele potešijo
žejo, kar je pogosto snežnica s snežnih krp v okolici čebelnjaka.
V teh
dneh čebele očistijo panje. Če čebelar ne počisti panjskega dna, čebele
same znosijo zimski drobir iz panja. Poleg tega se družina nekoliko
razširi po satju, ki ga tudi očistijo. Uspešnost družine pri širjenju
po satju je odvisna od živalnosti družine in izraženosti čistilnega vedenja.
Prve
pašne dni nektar nima velikega pomena za čebelje družine, saj je v satju
dovolj medenih zalog. Vendarle svež nektar spodbudi čebele k
večji nabiralni aktivnosti in povečani vzreji zalege. Pomembnejši je
cvetni prah, ki ga čebele nanosijo v očiščeno satje in je glavni vir
beljakovin v prehrani ličink in mladih čebel. Brez cvetnega prahu ni
pravega spomladanskega razvoja čebel. Beljakovine potrebujejo tudi pašne
čebele, ki jih porabijo za obnovitev telesnih celic. V pašnem obdobju
čebele so zelo aktivne nekatere žleze, na primer krmilna in strupna.
PAŠA
V prvih pašnih dneh čebele začnejo zrejati zalego. Po treh tednih
se že pojavijo prve mladice, ki okrepijo družino in nadomestijo odmrle
delavke.
Ob pojavu dobrih paš se količina zalege še poveča, poleg tega čebelam
uspe pripraviti prve sveže zaloge medu, zato začne primanjkovati prostega
satja. Če je v panju dovolj prostora, mlade čebele gradijo novo satje.
Obsežnejšo graditev satja navadno spodbudi obilnejša paša. Pri nas je
to običajno cvetenje češnje in gozdne podrasti. Če je družina številna,
čebele začno graditi tudi trotovino. Na količino zgrajene trotovine vplivata
količina zalege in razširjanje matičnih feromonov. Graditev satja pa
na splošno spodbujata obilna paša ter prisotnost zalege in matice v panju.
Nanovo
zgrajeno satje matica ob zmernih pašah zaleže. Če je paša zelo obilna,
jo prehite čebele z vnašanjem novega nektarja. Prisotnost zalege
v panju spodbuja pašne čebele k večji aktivnosti. Zalega oddaja poseben
feromon, signalno snov, ki poveča motivacijo odraslih čebel za pašno
aktivnost. Poleg zalege imata spodbujevalen vpliv na donos medu tudi
prazno satje in prisotnost matice v panju.
Na rojenje čebel imajo precejšen vpliv prav matični feromoni. Ko v panju
narašča število čebel in začne primanjkovati prostora za širjenje gnezda,
se zmanjša prehodnost panjskih ulic. Dodatno se pojavi še neugodna večja
količina pokrite zalege od odkrite. To običajno pomeni večje število
brezposelnih mladih čebel, ki bi se morale usmeriti v krmljenje ličink.
Če so pašne razmere takšne, da dovoljujejo oblikovanje manjših zalog
medu, potem imamo odlične možnosti za začetek priprave na roj. Ob obilnejši
paši se lahko čebele hitreje preusmerijo na pašo, kar razbremeni panj
natrpanosti in nezadostnega krmljenja ličink z nastajajočim mlečkom mladic.
ČAS ROJENJA
Rojenje je najpomembnejša faza v življenju čebelje družine,
ki v naravi zagotavlja obstoj družine. Je najbolj nenavaden (spektakularen)
dogodek
v življenju čebel. Zrak je poln na tisoče brenčečih čebel, ki iščejo
matico in prostor, kjer bi se zbrale v grozd. Ko se zberejo v grozd,
se delavke hitro organizirajo in začnejo iskati novo gnezdo.
Večina rojev
izleti sredi pomladi (maja ali junija), prvi se lahko pojavijo že prvi
teden v aprilu, zadnji pa so lahko tudi v avgustu in zgodaj septembra.
Čas rojenja je različen od sezone do sezone in od območja, kjer čebele
živijo. Več kot 40% družin, ki so izrojile in uspešno zgradile novo gnezdo,
bo na koncu poletja še enkrat rojilo.
Neposredne priprave na rojenje se
začnejo 2-4 tedne pred izletenjem prvega roja, ko število delavk v družini
hitro narašča. Najpomembnejša
priprava je vzreja nove matice. Ko se v družini razvija mlada matica,
je družina pripravljena na rojenje.
Prvi znak rojilnega vedenja je pojavljanje
novih matičnikov. Delavke gradijo matičnike skozi vso sezono, toda proti
koncu pomladi narašča
število nezasedenih matičnikov. Poleti lahko najdemo 10-20 praznih matičnikov,
največ so jih našli 55. Družine lahko gradijo matičnike, tudi če v družini
ne vlada rojilno razpoloženje.
Družina navadno izroji dan pred ali po
zaprtju prvega matičnika, kar je 8-10 dni po začetku vzreje matice, s
čimer je zagotovljeno, da bo
v preostali družini prisotna vsaj ena matica. Notranji dejavniki lahko
čas prvega roja spremenijo.
PRVI ROJI
Teden dni pred rojenjem, se matici zadek zmanjša, da lahko leti.
Čebele matico stresajo, rinejo in grizejo, da jo prisilijo k letenju.
Delavke
postanejo nekaj dni pred rojenjem relativno mirne, grozd lahko opazimo
mirno sedeti na dnu satja. Morda se takrat začne iskanje novega gnezda.
Mir
in tišina predrojilnega razpoloženja se dramatično spremeni na dan rojenja,
ko čebele. izbruhnejo iz panja navidez neorganizirano
in noro.
Roj ponavadi izleti iz panja pozno zjutraj ali zgodaj popoldan med enajsto
in trinajsto uro, vendar lahko izleti kadarkoli tekom dneva. Zaradi nepredvidljivosti
rojenja, delavke začnejo že 10 dni pred rojenjem požirati med, da si
zagotovijo zadostno količino hrane, ko roj vendarle izleti. Roječe čebele
nosijo v golši do 36 mg medu, medtem ko čebele v nerojivi družini 10
mg. Med v golši zagotovi zaloge hrane za premik in prvih nekaj dni (3
dni) življenja v novem gnezdu.
Delavke izrazito spremenijo vedenje nekaj
ur pred rojenjem. Stopnja dorzoventralnih abdominalnih vibracij se zmanjša,
začnejo se premikati
naprej in nazaj (in waves), in brenčati, da bi vzpodbudile druge delavke.
Vznemirjene čebele preganjajo, grizejo in vlečejo matico. Nenadoma izbruhnejo
iz panja in navadno vzamejo s seboj tudi matico. Včasih matica ostane
v panju ali se vrne vanj, takemu roju rečemo »lažni roj«. V takem primeru
v grozd zbirajoče čebele postanejo živčne, ponovno vzletijo in se vrnejo
v panj. Če se matica pridruži roju, se ostale še letajoče čebele pridružijo
roju in čebele iskalke začnejo iskati nov prostor za gnezdo. Ker je matica
stara in težko leti, se usede blizu čebelnjaka, kjer roj počaka tudi
dan ali dva, da ga najdemo in ogrebemo. Prvi roj s staro matico imenujemo
PRVOTNI (PRIMARNI) ROJ – PRVEC.
Starost čebel navadno odloča o tem, ali
bodo čebele izletele iz panja ali ostale v panju. Mlajše čebele imajo
več možnosti, da izrojijo kot
stare.
DRUGI ROJI
V matični družini, kjer je ostala pokrita in nepokrita zalega
delavk in matic in okrog 40% odraslih delavk, še ni konec z rojenjem.
Po izhodu
prvega roja, delavke še vedno vzrejajo matice in zalego, da si bo družina
številčno opomogla.
Ko se izleže deviška matica, iz družine izroji drugi
roj – DRUGOTNI (SEKUNDAREN) ROJ- DRUJEC, ali pa matica pobije vse ostale
še neizležene
matice in začne kraljevati v svojem kraljestvu. Najbolj pogosto prvi
roj z deviško matico izroji 2-4 dni po izleganju deviške matice, naslednji
pa nekaj dni po izleganju naslednje matice. Iz družine navadno izroji
0-4 sekundarnih rojev povprečno 1-2. V vsakem naslednjem roju je manj
čebel.
Drugotni roji so zelo podobni prvotnemu, le da mlada matica raje
sodeluje pri rojenju kot stara. Čeprav samo ena matica izroji v drugotnem
roju,
pa včasih v kaotičnih razmerah rojenja pobegnejo še druge mlade matice,
tako da lahko roj vsebuje več kot tri matice. Matice tolerirajo prisotnost
drugih nekaj ur ali dni.
Delavke v drugotnem roju nimajo tako polne medne
golše, mlade čebele redkeje odletijo z rojem. Drugi roj izroji bolj zgodaj
zjutraj ali pozno
zvečer. Usede se dlje od čebelnjaka, višje od roja s staro matico, na
veji pa počaka le nekaj ur. Večkrat se komaj usede, pa že odleti.
Prisotnost
neoplojene matice v družini pogosto zavre izleganje drugih matic, kar
je verjetno regulirano z dorzoventralnimi adbominalnimi vibracijami
delavk na matičnik, ki vsebuje dozorelo matico. Izlegla matica opozarja
na svojo prisotnost z izločanjem feromona in oddajanjem glasov – tutanjem-
toraks pritiska na sat. Oplojena matica včasih tuta pred rojenjem, toda
pogostost tutanja je večja v obdobju med izleganjem prve deviške matice
in do konca rojenja, ko se ostale matice borijo. Pomen tutanja je v tem,
da čebele ne odprejo pokrovcev na dozorelih matičnikih in tako pustijo
še neizlegle dozorele matice v matičnikih. Tudi še neizlegle matice se
oglašajo-kvakajo-, kar opozori delavke in izleglo matico, da so v družini
prisotne še druge zrele matice. Ta informacija je pomembna, ker bi v
nasprotnem primeru družina po izletu vseh rojev ostala brezmatična .
Kadar
se dve matici izležeta naenkrat, se borita do smrti. Ranjeno matico do
konca pokončajo čebele. Matici se poskušata pičiti in gristi, delavke
naredijo obroč okrog neuspešne matice z namenom, da jo pokončajo. V boju
sodelujejo starejše čebele.
VELIKOST ROJEV
Razmnoževanje z rojenjem je rizičen proces in samo majhen
odstotek rojev preživi v zmernih klimatih. Ravno zato ni presenetljivo,
da obstaja močna
korelacija med velikostjo roja, časovno usklajenostjo rojenja, rastjo
in preživetvenimi možnostmi. Večji roji, ki izrojijo prej, lažje preživijo
kot manjši in poznejši in kažejo tudi večjo začetno rast.
Ker imajo kasnejši
roji tako majhne možnosti preživetja, družine rojijo samo, kadar njihova
velikost, geografska širina in sezonski dejavniki
dovolijo, da izvorna družina ni ogrožena.
Dejavniki, ki povzročijo začetek
vzreje matic so: velikost družine, velika količina zalege, starostna
sestava, zmanjšan prenos matičnih feromonov.
Verjetno je primaren dražljaj, ki sproži rojenje, povezan s količino
hrane v družini, ki vpliva tudi na prve tri faktorje.
Rojivost družine
ni odvisna samo od teh dejavnikov. Nekatere družine ne rojijo četudi
v panju vlada velika gneča, druge pa rojijo tudi če
imajo na voljo še prazen sat. Poznamo leta z mnogo roji – rojeva leta,
pridejo pa tudi leta z zelo majhnim številom rojev.
Dejavniki, ki tudi
pospešujejo rojenje, so:
pomanjkanje možnosti graditve
premajhen prostor
stara matica
intenzivno dražilno krmljenje spomladi
presežek v mlečku, mnogo pokrite zalege.
Tudi zunanja vpliva, kot sta slabe
vremenske razmere in brezpašana doba v razvojnem obdobju, vzpodbujata rojilno
razpoloženje.
Zunanja znamenja, da se čebelja družina pripravlja na roj:
- čebele na izletajo
več tako pridno na pašo kot sosednji panji
- zadaj na okencu čebele lenobno sedijo. Tudi če vanje pihnemo, zelo
malo zašumijo in se takoj umirijo. Kljub morebitni dobri paši ne nosijo,
ker jih je že zajelo rojilno razpoloženje.
Na začetku rojilnega razpoloženja
lahko to vedenje s primernimi ukrepi še preprečimo. Podlaga vsakršnega
tehnološkega ukrepa je povečanje prehodnosti
panja, kar izboljša razširjenje feromonov s povečanjem števila socialnih
stikov med različnimi čebelami. Običajno se vzporedno oblikuje novo okolje,
ki omogoča dovolj zaposlitve mladim čebelam. Če je v panju stara ali
slaba matica, pomaga zamenjava z novo, bolj reproduktivno matico. Če
čebelar ne ukrepa in ne prepreči rojenja, čebele nadaljujejo priprave
na roj.
OBLIKOVANJE ZALOG
Čebele v zmernih klimatih pripravijo zaloge hrane,
da lahko prebrodijo krajša ali daljša brezpašna obdobja čez leto in
pozimi, ko so temperature
prenizke za rast rastlinja in pašo čebel. Kaj čebele pripravi k znašanju
večjih količin hrane, kot so trenutne potrebe čebelje družine, ni znano.
Takšno zbiranje hrane pri živalih poimenujemo kot nabiralni nagon, pri
čebelah pa ga označimo kot pašni nagon.
Pašne čebele prineseni nektar ali mano razdelijo čebelam v panju. Čebele
z otipavanjem s tipalnicami in iztegnitvijo jezička med čeljusti sprožijo
bljuvanje vrstnic. Izbljuvan nektar posesajo v svojo medno golšo. Čebele,
ki niso motivirane za pašo in si tako nabašejo medne golše, jih praznijo
v celice satja. Običajno to storijo v bolj praznem satju in bolj proti
robu gnezda. Ob obilnih pašah je satje poškropljeno s svežim nektarjem
ali mano po vsem panju.
Medičina, tj. nektar ali mana, ki jo pašne čebele prinašajo v panj, je
preveč vodena za shranjevanje v celicah. Veliko količino vode je iz medičine
treba odstraniti, pre¬den nastane pravi med, primeren za uskladiščenje
v celicah.
Dolgo časa so zmotno mislili, da se od¬stranjevanje vode iz pašne bere
začne že med vrnitvijo čebele s paše. Del vode naj bi skozi polprepustno
opno medne gol še prešel v hemolimfo, od tod pa skozi Mal¬pighijeve cevke
v zadnje črevo. Danes pa vemo, da stena medne golše ne prepušča vode
in da se zgoščevanje in dozorevanje medu začneta in končata v panju.,
Delavke, ki se vrnejo s paše, svojo bero navadno razdelijo več mladim "hišnim
čebelam, ki še ne izletavajo. Te s posebni¬mi gibi iztiskajo medičino
iz svoje golše tako, da se v obliki kapljice prikaže vsa¬kih 5 do 10
sekund na koncu rilčka. Na¬to se sladki sok nekaj sekund suši na to¬plem
in sorazmerno suhem zraku, potem pa se vrne v medno golšo, od koder kmalu
ponovno pripolzi na kratko osuše¬vanje. To se dogaja kakih 20 minut,
do¬kler medičina ni že precej zgoščena in primerna za shranjevanje v
satju, kjer bo še naprej dozorevala in izgubljala odveč¬no količino vode.
Po nekaterih podatkih naj bi pri osuševanju kapljic sodelovali tudi troti.
Uspešnost osuševanja je seveda odvisna od več dejavnikov: od količine
v panj pri¬nese ne medičine, od jakosti družine in števila mladih čebel
ter seveda od kon¬centracije sladkorjev v medičini. Pri do¬bri, obilni
paši je opisani način osuševa¬nja medičine izvedljiv le v manjšem obse¬gu,
zato čebele v celice odlagajo manj osušeno medičino. Če ne prej, čebele
nektar predelujejo v med ponoči. Seveda pa čebele me¬dičino, ki ji skušajo
odstraniti določeno količino vlage, obogatijo z izločki neka¬terih svojih
žlez. Pri tem v medičino pri¬dejo tudi različni hidralitični encimi,
ka¬terih delovanje je zelo pomembno. Najpomembnejša je ?-glukozidaza
za razgraditev manjših sestavljenih sladkorjev v nektarju. Ko delež vode
v medu pade na 18%, čebele z medom napolnijo celice in jih začno pokrivati
z voščenimi pokrovci. Končno mesto skladiščenja je vedno nad gnezdom
in za njim, nikoli pa tik pri žrelu.
BREZPAŠNO OBDOBJE
Na začetku brezpašenga obdobja začnejo čebele iz panjev
izganjati trote. Še pred tem prenehajo zrejati trotovsko zalego. Ni jasno
kaj čebele spodbudi
k temu, da začnejo izganjati trote. Preprosto jih ne prepoznajo več kot
člane svoje družine. Verjetno je povezano s sezonskimi spremembami v
čebelji družini.
Poleti se zemlja preveč izsuši, da bi lahko rastline
izločale večje količine nektarja. Tako se v večjem delu Slovenije v poletnih
mesecih
pojavi brezpašno obdobje, ko je paša mogoča le na močvirnatih travnikih
in v gorskem svetu. Pomanjkanje paše v naravi čebele vzpodbudi k stikanju
za viri hrane po zapuščenih panjih ali pri sosednjih družinah. Čebele
lahko odnašajo hrano brez upiranja ropane družine, čemur pravimo tihi
rop. Pogosto ga srečamo pri šibkejših družinah, kajti močnejšim družinam
uspe bolje nadzirati prišleke na panjskem žrelu. Kljub vsemu se včasih
vname spopad med vdorom tujk v ropan panj. Takšni spopadi lahko tako
oslabijo ropano družino, da se ne utegne pripraviti na zimo. Tudi tihi
rop lahko družini pobere vso zalogo hrane. Čebelarji v tem času ponavadi
zožijo panjska žrela in pazijo, da ne polivajo raztopine med krmljenjem.
V
tem času matica zmanjša zaleganje. To se lahko zgodi na račun manjšega
števila za zaleganje pripravljenih celic. Matica zmanjša količino nastajajočih
jajčec tudi zaradi sprememb, ki jih zazna ob hranjenju iz negovalkinih
ust.
PRIPRAVE NA ZIMO IN PREZIMOVANJE
Čebelja družina se pripravi na zimo s
postopnim zmanjševanjem zalege in premeščanjem zalog hrane v okolico
gnezda. V samih čebelah se morajo
zgoditi določene fiziološke spremembe, ki omogočajo veliko daljše življenje,
kot je to običajno za čebele čez leto. Čez leto živijo čebele le nekaj
tednov, zimske pa morajo preživeti nekaj mesecev. To je mogoče z upočasnjeno
presnovo in spremembami v notranji telesni zgradbi: zimske čebele imajo
dobro razvite krmilne žleze v glavi in maščobna telesa v zadku.
Spremembe
v presnovi se kažejo tudi tako, da lahko zimske čebele izletavajo že
pri 8°C, medtem ko poletne nehajo izletavati pri 12°C. 8°C je tista
temperaturna meja, ki določa, koliko se morajo čebele stisniti v gručo.
Na robu zimske gruče temperatura ne sme pasti pod 8°C. Čebele v notranjosti
morajo ustvariti zadosti toplote, da toplotni tok iz sredine proti zunanjosti
ogreje tudi čebele na obrobju. Temperatura v notranjosti gruče običajno
ne pade pod 18°C, lahko pa presega običajno temperaturo gnezda z zalego,
ki je 33°C. Odsotnost zalege v zimski gruči je nujna v hudih zimah, ko
morajo čebele segreti sredino celo na običajno temperaturo gnezda. Več
kot 42°C pa čebele ne prenesejo.
Med je glavni vir energije za ustvarjanje
potrebne toplote. Čebele oddajajo toploto zaradi aktivnosti krilnih mišic,
ki pa ne premikajo kril kot
med letom. Namesto da bi se mišična vlakna krčila, celice oddajajo toplotno
energijo. Protitočen pretok krvi v oprsju omogoča, da je glava lahko
za nekaj stopinj toplejša od zadka. Ob manjših potrebah po toploti lahko
čebelam zadošča že običajna presnova v sredini gruče.
Gruča v panju ne
ostaja vedno na istem mestu, saj se mora premikati za hrano. Občasno
se razide in oblikuje nanovo, tako da se lahko postopno
premika za viri hrane.
Najbolj kritično obdobje za prezimovanje je zgodnja
pomlad, ko je v gnezdu ponovna prisotna zalega. Takrat čebele ne smejo
pregreti gnezda
nad 35°C, ker bi to uničilo zalego. To lahko povzroči nenadno osutje
čebele na robu gnezda in odmrtje družine pri polni skledi medu. Temperaturo
veliko lažje uravnavajo močne družine, zato moramo zazimiti živalne družine.
Uravnavanje konstantnih življenjskih pogojev v družini
Pogoji (T, vlažnost)
v družini morajo biti konstantni ne glede na zunanje pogoje. Prednost
tega je, da vzrejajo zalego vedno v istih pogojih, omogoča
jim preživetje mrzle zime in toplega poletja.
Vse špranje zalijejo s propolisom,
stisnejo se bolj skupaj ali bolj narazen odvisno od temperature.
POZIMI
S pomočjo zalog hrane ustvarjajo toploto s krčenje krilnih mišic, vendar
ne letijo. V gručo se oblikujejo, ko zunanja temperatura pade na 18
°C, gruča se še bolj stisne, ko zunanja temperatura pada. Kadar je
temperatura 14 °C so zunaj gruče čebele tesno stisnjene, medtem ko
imajo notranje nekaj več prostora. Ko T pada pod – 5°C se ne stiskajo
nič bolj, ampak raje proizvajajo več toplote.
Delavke vsake toliko časa
zaužijejo nekaj hrane in gruča mora se razdreti, da gre lahko po hrano.
Če je prevelik mraz, lahko družina propade tudi,
če ima dovolj hrane, ker gruča ne more se razdreti, da bi delavke šle
po hrano.
Temperatura na sredini gnezda je največkrat okrog 20 °C, zunaj
pa ne sme pasti pod 8 °C.
POLETI
Ventiliranje, kadar temperatura doseže 36 °C, če to ne pomaga
začnejo ohlajevanje z vodo, tako da vodo raznosijo po panju oz. gredo
ven. |
|
|
