|
 Varoza je zajedavska bolezen čebelje družine, ki jo povzroča pršica
Varroa jacobsoni Oudemans. Prehranjuje se s hemolimfo razvojnih oblik
in odraslih čebel. Pršico V. jacobsoni so prvič opazili na indijski čebeli
Apis terana v začetku tega stoletja na otoku Java. Podrobneje jo je opisal
in klasificiral Oudemans leta 1904 in jo uvrstil v red Acara. Na medonosni
čebeli jo je prvič ugotovil inž. Atsuo Inoue, opisal pa Š. Kitaoka leta
1958 na Japonskem. V azijskem delu Sovjetske zveze je bila prvič opisana
varoa na indijski čebeli leta 1950. Od tod se je širila v Evropo. Leta
1979 je bila prvič potrjena tudi v Sloveniji.
POVZROČITELJ je grinja V.
jacobsoni, vidna s prostim očesom. Odrasla samička je dolga 1 do 1,77mm
in široka 1,5 do 1,99 mm. Za pršico V. jacobsoni
je značilen spolni dimorfizem. Samci so okroglaste oblike belosive ali
rumenkaste barve in merijo 0,8 do 0,97 x 0,7 do 0,93 mm. Samičke so rjavordeče
barve in ovalne oblike. Telo je dorzoventralno sploščeno, pokrito s čvrstim
hitinskim ščitom. Po vsem telesu ima hitinske dlačice, s katerimi se
oprijema čebeljega telesa.
Gibalni aparat je sestavljen iz štirih parov kratkih nožic. Prvi par
nog rabi za tipanje, na njih je organ za zaznavanje vonja. preostale
uporablja za gibanje. Na spodnji strani vsake nožice ima organ, s katerim
se prisesa na čebelje telo. Odrasla V. jacobsoni je zelo gibčna in lahko
prehaja s čebele na čebelo, ki so vmesne gostiteljice v času, ko ni zalege.
Ko čebela urn-re, jo parazit zapusti. Ustni aparat samice je grajen tako,
da z njim lahko prebode hitinsko opno čebeljega telesa in sesa hemolimfo,
s katero se hranijo vse razvojne oblike in odrasla V. jacobsoni. Dihalni
sistem zajedavca se prilagaja okolju z veliko koncentracijo CO2, ki je
tudi v pokritih celicah satja.
Samci varoe so manjši od samic, okroglasti, s slabotnejšo hitinsko opno
in belosive barve. Mišice žrela so slabo razvite, tako kot ustni aparat,
zato ne morejo sesati hemolimfe. Samce najdemo v čebelji zalegi, kjer
po opravljeni kopulaciji tudi poginejo. Sesalo rabi samcem za prenos
sperme.
Na odraslih čebelah najdemo samo samice na mestih, kjer najlažje pridejo
do hemolimfe. Zadržujejo se med trebušnimi obročki in med telesnimi zožitvami:
na prehodu glave v oprsje in zadek, kjer prebadajo tanko opno. Spomladi
in poleti živijo grinje 2 do 3 meseca, jeseni in pozimi pa 6 do 8 mesecev.
Razvoj V. jacobsoni se začne spomladi s pojavom čebelje zalege. Samice
izležejo v celicah 2 do 5 ali celo do 10 jajčec v 30-urnih presledkih.
Jajčeca so mlečno bele barve, ovalne oblike, velika so 0,6 do 0,67 x
0,41 do 0,5 mm in s tanko opno. Od petih izleženih jajčec se običajno
najprej razvije en samec, nato pa štiri samice. Celoten razvoj pod pokrovcem
traja za samce 5,5 do 6 dni, za samice 7,5 do 11 dni. V pokriti zalegi
pršice spolno dozorijo in se pod pokrovcem sparijo. Po parjenju samci
poginejo, ob izleženju čebele pa tudi vse nerazvite samice. Odrasle in
oplojene samice gredo na mimoidoče čebele in v 3 do 15 dneh vstopajo
v celice z ličinkami. Ta čas imenujemo prehodno obdobje.
NAČIN OKUŽBE,
ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI:
V. jacobsoni prenesemo s premeščanjem zaleženega
satja, z združevanjem družin. Po čebelnjaku je prenos možen z rojenjem,
ropom in zaletavanjem
čebel. Varoza se širi po več kilometrov na mesec v še neokužena območja,
posebno s prevažanjem čebel na pašo. K hitremu širjenju varoze iz države
v državo in med celinami je pripomogla trgovina z živimi čebelami: roji,
čebeljimi družinami in maticami. Število zajedavcev je odvisno od stopnje
razvoja čebelje družine. Najmanj jih je spomladi, njihovo število se
poveča s pojavom trotovske zalege. Grinje napadajo tudi trote, zlasti
njihove razvojne oblike pod pokrovcem, kjer se 4- do 8-krat raje razmnožujejo
kot v čebelji zalegi. V aktivni čebelarski sezoni je največ varoj v zalegi
in na mladih čebelah, jeseni pa na odraslih. Pri dinamiki razmnoževanja
varoe moramo poleg stopnje okužbe in količine trotovske zalege upoštevati
več parametrov, ki spremljajo življenjski ciklus V. jabosoni:
— razmnoževalni ciklus 1,5
— rodovitnost v čebeljih celicah 0,75
— rodovitnost v trotovskih celicah 0,75
— potomstvo v čebeljih celicah 1,5
— potomstvo v trotovskih celicah 2,5
— prehodno obdobje (dni) 6
— čas pokrite zalege (dni) 12
Število varoj v čebelji družini s prisotno zalego se vsak mesec podvoji.
Začetna populacija desetih varoj doseže svoj
vrhunec razvoja in propada čebeljih družin tretje leto, če na naravno
razmnoževanje nismo vplivali z akaricidi. Pri tem tudi ni upoštevana
ponovna invazija z varoo iz okoliških čebelnjakov.
Populacija stotih in več prezimljenih varoj se do konca septembra lahko
namnoži na več kot deset tisoč, kar lahko povzroči propad čebelje družine.
Spremembe, ki jih prizadene zajedavec, so opazne na zalegi in odraslih
čebelah. Klinična znamenja so vidna, ko je napadena vsaka tretja ali
četrta čebela v družini in ko zaostaja razvoj mladih čebel, stare pa
hitro umirajo. Poškodovane čebele težko poletijo in kažejo znamenja nemira,
vrtijo se na mestu, poskušajo leteti, a jim to ne uspeva. Na travi se
preobračajo na hrbet, združujejo se v gruče in nazadnje umrejo. Varoa
zapusti umrlo čebelo in preide na drugega gostitelja.
Močno napadena čebelja družina poskuša zapustiti panj, in če je čebelar
ne zdravi, družina propade. Ena do dve pršici zmanjšata vitalnost izleglih
čebel. Večje število izleglih čebel privede do motenj v razvoju zalege
in videzu mladih čebel; opazimo nepravilno razvite dele teles, nepravilen
položaj kril in manjši zadek. Pri močno napadeni zalegi ponavadi jeseni
najdemo spremembe, podobne hudi gnilobi čebelje zalege. Ličinke odmrejo
že v celicah. Zaradi čiščenja odmrle zalege je zalega presledkasta in
z naluknjanimi pokrovci.
Napadena čebelja družina zimuje nemirno, zato je poraba hrane večja.
Medtem ko pršica sesa hemolimfo, vnaša povzročitelje drugih bolezni,
kot so bakterije in virusi, ki čebelam skrajšujejo življenje.
UGOTAVLJANJE:
Diagnoza je poleti precej enostavna, saj se da parazita
hitro opaziti. Paziti moramo, da varoe ne zamenjamo s čebeljo ušjo, ki
spada med insekte
in ima tri pare nog. Pregledamo pokrito čebeljo ali trotovsko zalego,
odrasle čebele ali vzorec drobirja s podnice panja. Pri ugotavljanju
stopnje okužbe se moramo zavedati, da je število in razpršitev pršic
v družini odvisna predvsem od letnega časa. Številčnost pršic se veča
od spomladi do jeseni. Največ zajedavcev se v tem času zadržuje na zalegi,
posebno na trotovski. V pozni jeseni in pozimi pa je pretežna večina
teh na odraslih čebelah.
* Pregled pokrite zalege čebel in trotov v stadiju bube (starost zalege
okrog 18 dni) lahko opravimo v kateremkoli času, ko je zalega v panju.
Na stojišču si izberemo najmanj 10 % družin. V posamezni družini odpremo
50 do 100 celic. Trote ali čebele stresemo na bel papir. Na podlagi preštetih
čebel in odraslih samic varoj izračunamo stopnjo okužbe.
Stopnja okužbe = štev. varoj x 100 štev. čebel
Ocenjevanje kritičnih stopenj okužbe zalege
Mesec apr. maj jun. jul. avg. sept. Kritična
st. (%) 10 10 20 20 30 30
Pri preseganju kritičnih stopenj je treba
opraviti zdravljenje čebelje družine v najkrajšem možnem času.
* Pregled čebel delavk ni omejen na določen čas. Pregledujemo čebele
pri najmanj 10 % družin. Nad starejšo nepokrito zalego poberemo po 30
do 50 čebel, ki jih zapremo v posodo in omamimo z etrom ali jih damo
v hladilnik, da odpadejo varoe. Na belem papirju preštejemo varoe in
čebele ter izračunamo stopnjo okužbe.
Stopnja okužbe = štev. varoj x 100 štev. čebel Ocenjevanje kritičnih
stopenj okužbe zalege
Mesec apr. maj jun. jul. avg. sept. Kritična
st. (%) 20 10 10 5 20 30
Tudi pri preseganju teh kritičnih stopenj je treba opraviti zdravljenje
v najkrajšem možnem času.
* V vzorcu drobirja s podnice panja kontroliramo naravno odpadanje varoe.
Pri tem uporabljamo podnični vložek, namazan z vazelinom in zaščiten
z mrežo, ki prepreči dostop čebelam. Naravno odpadanje varoj je priporočljivo
spremljati skozi vse leto v 10-dnevnih presledkih.
Naravno odpadanje varoe od pomladi do poletja:
1 varoa na dan – zdravljenje ni potrebno 2-5 varoj na dan – ponovimo
zdravljenje 6 in več varoj na dan – zdravljenje ponovimo z drugim sredstvom.
Naravno odpadanje varoe oktobra:
1 varoa na dan – ponovimo zdravljenje. Število odpadlih varoj v marcu
pomnožimo s 140, v avgustu pa s 450, da dobimo približno število varoj
v panju.
Čebelar mora zaradi ponovnega pojava varoe (zaradi okuženih čebel s sosednjega
stojišča, ki niso bile zdravljene, ali priletelega okuženega roja) vsaj
dvakrat na leto ugotavljati stopnjo okužbe. Ponovne okužbe z varoo so
najpogostejše in najnevarnejše v pozno poletnem in jesenskem času. Posebna
pozornost v tem obdobju nas bo varovala pred neljubimi presenečenji spomladi.
Stetje odpadlih varoj na podnici panja brez uporabe akaricidnega sredstva
ne daje zanesljivega podatka o stopnji okužbe s tem parazitom prvo leto.
Zanesljiveje se skupaj s pregledom zalege in čebel uporabljata drugo
in tretje leto okužbe.
PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Doslej še nimamo sredstva, s katerim bi mogli
zajedavca v čebelji družini povsem zatreti. Njihovo število skušamo zmanjšati
na raven, da lahko
še normalno čebelarimo. Zatiranje opravljamo v tesni povezavi s stopnjo
napadenosti družine. Pred vsakim zdravljenjem vstavimo na podnico panja
testni vložek, na katerega ujamemo vse mrtve in vse delno ali popolnoma
ohromljene varoe, ki so odpadle ob predhodnem testiranju.
Slediti moramo dolgoročnemu cilju - čebelarjenju s čebelami, odpornimi
proti varoi. Varoa je skozi vrsto let svojega parazitiranja na medonosni
čebeli postala odporna že na številna kemična sredstva, ki so jih čebelarji
uporabljali pri njenem zatiranju. To in težnja po pridobivanju čebeljih
pridelkov, ki niso onesnaženi z ostanki kemikalij, nas vodi k uporabi
integriranega zatiranja varoe:
* biotehnološki ukrepi in kontrola stanja napadenosti,
* selekcija in zreja čebel, odpornih proti varoi,
* uporaba testnih vložkov in alternativnih sredstev za zatiranje,
* uporaba registriranih akaricidnih pripravkov.
* Samo z biotehnološkimi ukrepi ni možno zadržati razvoja varoe pod kritično
mejo. V to skupino ukrepov spadajo zatiranje z narejenci, z lovilnim
satom in z uničevanjem trotovine.
Razvoj medonosne čebelje vrste moramo
usmeriti v selekcijo na odpornost oziroma na sožitje medonosne čebele
in nezaželenega gosta. Začetek razvoja
odpornosti čebel se kaže na delno poškodovanih telesnih delih V. jacobsoni.
Paziti moramo, da s svojo vestnostjo ne borno onesposobili medonosne
čebele na njeni evolucijski poti, tj. da pokaže gensko sposobnost samoobrambe
pred zajedavcem.
* Testne vložke uporabljamo za:
* kontrolo naravnega odpadanja varoj,
* dopolnilo pri zdravljenju,
* pomoč pri preverjanju učinkovitosti zdravljenja. 14 dni po zdravljenju
kontroliramo učinkovitost zdravljenja pri najmanj 20 % družin z naravnim
odpadanjem varoj skozi dva tedna. Če odpade več kot ena varoa na dan,
zdravljenje ni bilo učinkovito. Pri 5 do 10 odpadlih varoah na dan je
treba zdravljenje čimprej ponoviti. V enakih časovnih presledkih lahko
opravimo tudi testno zdravljenje z enim od registriranih pripravkov (hemovar,
apistan, apitol).
Ocena učinkovitosti po testnem zdravljenju:
odpade do 10 varoj - zdravljenje ni potrebno
več kot 10 varoj - zdravljenje ponovimo več kot 100 varoj - zdravljenje
ponovimo z drugim zdravilom.
Po vsakem neuspešnem zdravljenju je treba analizirati vzroke za neuspešnost:
- neustrezna uporaba,
* temperatura,
* staro zdravilo,
* premajhna koncentracija,
* časovno prekratko zdravljenje.
Če ne najdemo nobenega vzroka za neuspešnost, lahko posumimo, da je varoa
postala odporna na uporabljeno zdravilo.
Uporaba alternativnih sredstev
pri zdravljenju varoze nam omogoča, da lahko čebelarimo brez ostankov
zdravil v proizvodih.
Parazita lahko zatiramo z uporabo organskih kislin
(mravljinčna, oksalna in mlečna kislina), pri čemer se moramo dobro zaščititi
z zaščitnimi
očali, masko in gumijastimi rokavicami, ker kisline delujejo korozivno.
Mravljinčno kislino uporabljamo od konca julija do začetka oktobra, ko
dnevna temperatura presega 12 °C, da na dan lahko izhlapi 7 do 10 g kisline
prek posebnih hlapilnikov ali plošč. 60-odstotno mravljinčno kislino
vstavljamo v panj zgoraj, 85-odstotno kislino pa obvezno vstavljamo spodaj.
Mlečno kislino lahko uporabljamo vse leto, ko je dnevna temperatura višja
od 5 °C. Če je prisotna zalega, je zdravljenje treba ponoviti vsaj štirikrat.
Z ročnim razpršilcem moramo na vsako stran sata razpršiti od 5 do 8 ml
15-odstotne mlečne kisline.
Na enak način uporabljamo oksalno kislino, le da v en liter vode raztopimo
30 g prahu oksalne kisline in na vsako stran sata razpršimo 3 do 4 ml
te raztopine: Pri vseh zdravljenjih je obvezna uporaba testnih vložkov.
Uspešnost zdravljenja moramo preveriti po dveh tednih s številom naravno
odmrlih varoj. Če v 14 dneh povprečno odpade več kot ena varoa na dan,
moramo čebele še enkrat zdraviti pred zazimljenjem.
Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj |
|
|
