|
 Nosemavost je kronična bolezen odraslih čebel, ki lahko zaradi
različnih vplivov postane akutna. V tej obliki povzroča čebelarstvu veliko
gospodarsko
škodo, ne samo s tem, da umirajo družine, temveč obolele družine hitreje
izgubljajo čebele nabiralke, kar se kaže v manjšem donosu in slabšem
preskrbovanju čebelje zalege. Poleg tega imajo okužene čebele slabše
razvito faringealno žlezo ter s tem manjšo in slabšo kakovost matičnega
mlečka. Zato so ličinke dovzetne za razne bolezni.
POVZROČITELJ nosemavosti je mikrosporidija Nosema apis, ki pripada skupini
praživali ali protozoa. Praživali so razširjene pri sesalcih, pticah,
sladkovodnih ribah, čebelah in drugih gostiteljih. Ovalna telesca v srednjem
črevesju odrasle čebele je prvi odkril Donhoff leta 1857 v Nemčiji. Zander
pa je leta 1909 identificiral spore praživali Nosema apis.
Spore povzročitelja nosemavosti naseljujejo srednje črevo čebel, matice
in trotov. Troti so občutljivi za okužbo s povzročiteljem nosemavosti,
vendar redkeje obolevajo kot delavke.
Razvojni krog N. apis je kompleksen.
Začetni in končni stadij ciklusa predstavlja ovalna spora, dolga 5,0
do 6,0 in široka 2,5 do 3,0 mikrometre.
Najugodnejša temperatura za razmnoževanje N. apis je 30 do 35 °C. Pri
nižji ali višji temperaturi se razvoj upočasni. V srednjem črevesu čebele
spora poči pod vplivom črevesne vsebine in sproži polarno nit. Iz spore
izstopi ameboidna klica, ki se imenuje planont. Ta prodre v epitelne
celice, se razvija, deli in spremeni v meront. Meronti se razmnožujejo
na račun gostiteljeve celične citoplazme. Napadene epitelne celice so
izpolnjene z razvojnimi oblikami zajedavca, ki se spremenijo v sporonte
in sporoblaste. Ko postanejo življenjske razmere neugodne, se le-ti spremenijo
v trajno invazijsko obliko – sporo. Celoten razvoj je sorazmeroma kratek
in traja 5 do 6 dni.
Del spor, sproščen iz celice, se pomeša med iztrebke in tako izloči iz
čebeljega organizma. Preostali del se ponovno aktivira pod vplivom črevesnih
sokov in povzroči samookužbo.
Zaradi neprepustne hitinske ovojnice, ki spore obdaja, so te zelo odporne
proti temperaturnim spremembam in razkužilom. Na sobni temperaturi preživi
spora mesec dni. V mrtvicah čebel spora preživi 5 do 6 tednov v zmerno
toplem poletju in jeseni. Temperatura 60 °C uniči spore v vodi ali medu
v 10 minutah.
Hlapi 100 % ocetne kisline v koncentraciji 2 mililitra v litru zraka
uničijo spore v treh dneh, hlapi 80 % ocetne kisline pa šele v petih
dneh, enako kot hlapi 20 in 40 % formalina.
Hlapi acetilklorida jih uničijo v dveh dnevih.
Raztopina natrijevega luga (3 in 5%) pri 95 °C uniči spore v svežih iztrebkih
v nekaj sekundah, pri temperaturi 55 °C v enaki koncentraciji pa v petih
minutah.
NAČIN OKUŽBE, ŠIRJENJE IN RAZVOJ BOLEZNI: Čebele se okužijo skozi
usta. Glavni izvor bolezni so iztrebki okuženih čebel. Bolezen se najpogosteje
širi z okuženim satjem, čebelami, medom, s čebelarskim orodjem, z ropom
in na okuženih napajališčih. Na večje razdalje se prenaša s prevozom
okuženih čebeljih družin, prodajo okuženih matic in njenih spremljevalk.
V panju se mlade čebele okužijo s čiščenjem iztrebkov bolnih čebel.
Posebno nevarna je matica, saj se edina iztreblja v panju; njeni iztrebki
so sladki in čebele jih zelo rade ližejo. Matica tako okužuje satje in
čebele. Ker se matica lahko okuži v plemenilniku, je pomembna tehnologija
zreje matic.
Čebele se v normalnih razmerah ne iztrebljajo v panjih, v
primeru hude nosemavosti pa opažamo iztrebljanje po okvirjih, satju in
stenah panja.
Čeprav povzročitelj bolezni napada epitelne celice srednjega črevesa,
negativno vpliva tudi na druge organe: jajčniki se degenerirajo, pozneje
lahko matica preneha zalegati. Poleg prebavnih težav imajo obolele čebele
slabše razvito mlečno žlezo. Patološke spremembe v mlečni žlezi zaradi
invadiranosti z N. apis preprečujejo izločanje matičnega mlečka in s
tem pomanjkljivo hranjenje mlade nepokrite zalege. Hemolimfa okužene
čebele vsebuje manjšo količino aminokislin, kar se izraža v zmanjšani
presnovni dejavnosti.
Življenje invadirane gostiteljice je krajše od življenja
zdrave čebele, zato se občutno zmanjša pridelek medu in drugih čebeljih
pridelkov.
Klinična znamenja nosemavosti je zelo težko odkriti. V prvi fazi lahko
opazimo zmanjšano število čebel. Čeprav N. apis napada srednje črevo
čebel, so znamenja opazna pri celi družini. Čebele so nemirne, begajo
sem ter tja in se čezmerno hranijo. Med okuženimi čebelarni opazimo posamezne
čebele, ki ne morejo leteti in imajo odebeljen, povečan zadek. Mlade
okužene dojilje izločajo manj matičnega mlečka, zato se začno porajati
manj odporne in manjše čebele s krajšo življenjsko dobo. V hujših primerih
bolezni nihajo zimske izgube čebel od 20 do 80%. Poruši se razmerje med
zalego in odraslimi čebelami. Bolezen postane očitna, če se pridružijo
še drugi, za družino neugodni dejavniki; v tem primeru lahko družina
propade.
Negativni zunanji dejavniki, ki vplivajo na potek bolezni, so: hitre
temperaturne spremembe, slaba paša, zazimitev čebeljih družin na težko
prebavljivih medovih, vznemirjanje čebeljih družin, dolge, meglene zime
brez toplih dni za čistilne izlete, slabe čebelje družine, neustrezna
tehnologija, ki lahko pospeši razvoj bolezni (neredna zamenjava satja,
prepogosti posegi v panj, nepravočasna zamenjava matic).
UGOTAVLJANJE: Bolezen ugotavljamo z navzočnostjo spor N. apis pri mikroskopskem
pregledu vsebine črevesja. Material za preiskavo so mrtvice čebel, ki
jih naberemo na podnici panja, ali obolele čebele z izraženimi bolezenskimi
znamenji. Vzorec čebel delavk za pregled na nosemavost lahko predstavljajo
tudi stare izletne čebele, nabrane na bradi panja. Iz vsake obolele ali
sumljive čebelje družine je treba vzeti najmanj 30 čebel v papirnato
ali kakšno drugo zračno embalažo, da čebele ne plesnijo. Vsak vzorec,
ki ga vzamemo, mora biti opremljen s številko panja. Za skupni vzorec
s stojišča do 30 čebeljih družin vzamemo 100 čebel oz. 200 čebel, če
imamo na stojišču več kot 30 čebeljih družin. Vzorec mora biti označen
z naslovom stojišča in lastnika čebel.
Pri že ugotovljenih okuženih družinah, ki jih nameravamo zdraviti ob
prevešanju, je na prisotnost povzročitelja priporočljivo pregledati tudi
iztrebke matic.
Na bolezen posumimo tudi na podlagi pregleda prebavnih organov, ki jih
izvlečemo iz čebele.
Zdravo črevo je temnorumeno ali rjavo in z dobro izraženimi mišičnimi
zožitvami. Bolno črevo je razširjeno, mlečno bele ali svetlorumene barve,
s tanko steno in skoraj brez mišičnih zožitev.
PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:
Preventivni ukrepi, ki pripomorejo k preprečevanju
pojava bolezni:
a) reden pregled zimskih mrtvic ali odraslih izletnih čebel. Laboratorijski
pregled čebel je obvezen za zrejališča in plemenišča matic in za čebelarstva,
ki se selijo na pašo, ali za čebelje družine, namenjene prodaji
b) redna zamenjava starega in «onesnaženega« satja
c) higienski napajalnik
d) pravilna zazimitev družine (dovolj medu in cvetnega prahu)
e) zamenjava matice vsaki dve leti
f) pravilno izbrano mesto za čebelnjak (sončno, brezvetrno in suho stojišče)
g) ne vznemirjamo čebel čez dolgo zimo in v zgodnji pomladi.
Nosemavost se zatira po zakonu. Zato je čebelar dolžan prijaviti sum
na to bolezen. Če se laboratorijsko in s kliničnimi znamenji ugotovi
akutna oblika te bolezni, se v okuženem čebelnjaku odredi:
– okužen čebelnjak se zapre in prepove promet do konca zdravljenja,
– sežig izrazito šibkih družin,
– zdravljenje družin in premestitev čebel iz okuženega satja na razkuženo,
– razkuženje panjev, satja in čebelarskega pribora,
– ureditev higienskih napajališč za čebele in
– zamenjava nosemavih matic. Nosemavost moramo zdraviti kombinirano:
z zdravili in razkuževanjem. Uporaba zdravila je uspešna, če iz panja
odstranimo vse možne vire okužbe.
Močno oslabljene družine zažveplamo.
Satje razkužimo v zaprtem prostoru s hlapi 80% ocetne kisline (2 ml na
1 dm3 prostornine skozi 7 dni).
Avtorica: mag. Mira Jenko Rogelj |
|
|
