|
Vzrejališča matic so zaradi intenzivnega čebelarjenja, vzreje
matic in prometa čebel še posebno izpostavljena razvoju in širjenju čebeljih
bolezni. Najpogostejše bolezni, ki se pojavljajo in lahko povzročajo
ekonomsko škodo ali pa zaradi prisotnosti povzročiteljev bolezni
predstavljajo možnost širjenja iz vzrejališč pri nas so: huda
gniloba čebelje zalege, nosemavost in poapnela zalega. V vsakem čebelarstvu
je prisotna tudi varoja, ki pa glede povzročanja škode in problematike
zatiranja zavzema posebno mesto. V Sloveniji je pojavljanje pršičavosti
(Acarapis wodi) zelo redko, ne pojavlja pa se pohlevna gniloba,
ki je v nekaterih državah v Zahodni Evropi dokaj pogosta. Prav tako pri
vzreji matic ekonomsko niso pomembne viroze, ki se sicer
najpogosteje pojavljajo v povezavi z varojami in tudi ne druge bolezni
in škodljivci in nepravilnosti v razvoju matic.
1.Preventivni pregledi
matičnih družin in plemenilnikov
Natančen pregled čebelje
družine redno opravlja čebelar
sam. |
Problematiko
zdravstvenega varstva čebel v vzrejališčih pri nas obravnavamo predvsem
s stališča poznavanja in odkrivanja znamenj bolezni, ter možnosti
ugotavljanja povzročiteljev. Vsi ti preventivni dejavniki imajo prednost
pred samim zdravljenjem bolezni. V vzrejališču prav spremljanje razvoja
povzročiteljev bolezni lahko prispeva h kvaliteti in uspešnosti odbire
ter določanju matičarjev in trotarjev. Raba zdravilnih sredstev je
v vzrejnem čebelnjaku lahko celo v nasprotju s cilji odbire in izključuje
možnost uspešnega izvajanja predvidenih vzrejnih metod. Posebno pozornost
je potrebno posvečati pogostim natančnim pregledom čebelje
zalege in
mikroskopskemu pregledu čebel delavk in matic na prisotnost spor Nosema
apis. Gospodarsko najpomembnejša je nosemavost, ki je običajno v taki
obliki, da je čebelar sploh ne opazi. Spore noseme v prebavilih starih
čebel se pojavljajo v odvisnosti od letnega časa, pašnih pogojev in
tudi od higiene čebelarjenja. Redna zamenjava satja, razkuževanje satja,
satnih okvirjev in notranjosti panja, napajališč namreč znatno prispeva
k zmanjševanju stopnje okuženosti čebel s sporami noseme in posredno
k zmanjševanju možnosti okužbe matic. V naših raziskavah smo ugotovili,
da k zmanjševanju okuženosti matic pripomore naseljevanje plemenilnikov
z mladimi neokuženimi delavkami. Cilj naše vzreje matic je zmanjševati
stopnjo okuženosti čebeljih družin v vzrejališč u s sporami noseme
in s tem zmanjšati možnost okužbe matic. Nosemave matice namreč po
dodajanju pogosteje niso sprejete in odmrejo. Čebelar ugotovi
posledico, to je preleganje matic, včasih tudi posledični propad čebelje
družine.
V vzrejališču
matic je potrebno stalno spremljanje razvoja varoj in izvajanje ustreznih
zatiranj. Pridobljeni podatki glede razvoja varoj
v selekcijskem čebelnjaku predstavljajo
kriterij pri odbiri matičnih družin in trotarjev. Kvalitetno spremljanje
zdravstvenega stanja oz. spremljanje povzročiteljev bolezni predstavlja
dobro osnovo za uspešno vključevanje teh ugotovitev v delo odbire čebeljih
družin. Podatki, ki se nanašajo na zdravstveno stanje, so sestavni
del programa odbire in se uporabljajo pri izboljševanju genetskega
potenciala kranjske čebele. Čebelje družine, matičarje in trotarje
je potrebno večkrat pregledovati zaradi morebitnih znamenja bolezni,
prav tako pa mora biti evidentirana tudi vsa raba različnih pripravkov
in zdravil. Z nekontrolirano rabo zdravil je namreč mogoče vplivati
na nekatere lastnosti družine, kot je naravna odpornost družin, toleranca
do nekaterih bolezni ali parazitoz. To so pomembne lastnosti družin,
ki jih pri vrednotenju v selekcijskem programu tudi moramo upoštevati.
Čebelar redno pregleduje zaradi hude gnilobe čebelje zalege svoje čebelje
družine, tako da pregleda celotno zalego. Pregledati je potrebno tudi
vse, preko zime skladišč eno satje.
2 .Nosemavost v vzrejališču
Pregled čebel delavk in matic na spore Nosema apis
opravimo s pomočjo mikroskopa. |
Pri nosemavosti v vzrejališču gre za pojavljanje
spor noseme v prebavilih matice ali delavk. Takrat govorimo o subklinični
obliki nosemavosti.
Kadar pa se pojavijo klinični, vidni znaki nosemavosti, v laboratoriju
pa se ugotovijo spore N. apis govorimo, da so čebelje družine zbolele
za nosemavostjo, bolezen pa ustrezno zdravimo. V vzrejališčih matic
gre predvsem za subklinične primere. Čebelje družine, ki so v vzrejališču
in z njimi pogosto manipuliramo, so veliko bolj nosemave kot nemanipulirane
družine. Zato so v vzrejališčih ugodne razmere, da se okužijo
mlade matice in čebele spremljevalke, ki so namenjene tržišču. Matica se
okuži v stiku z bolnimi čebelami v čebelji družini ali pogosteje
že v plemenilniku. Na pojavljanje nosemavosti vpliva več dejavnikov,
ki so izraziti pri
masovni vzreji matic. V postopkih take vzreje je potrebno večkratno
poseganje v družine, še posebno ko gre za manjše skupine čebel,
kot je plemenilnik. Čebele zaradi tega ne morejo vzdrževati optimalnih
življenjskih razmer v svoji sredini. Z nosemo okužene matice odmrejo
v povprečju v 25 dneh. Nosemavost je tudi glavni razlog preleganja matic v družinah, ki so že sprejele mlado matico. Ko v transportne
matičnice poleg matice naselimo stare delavke, se okuži s sporami noseme
več matic, kot v
matičnicah, kjer dodamo mlade delavke. Čebelarji ugotavljajo prekomerno
preleganje matic po sprejetju v čebelji družini. Velik del (88 %) preleženih
matic je posledica nosemavosti, ki so se okužile v plemenilniku ali
med transportom. Kupec pa mora imeti zagotovilo, da vzrejevalec prodaja
zdrave, visoko kvalitetne rodovniške matice. Za to pa je potrebna pravilna
tehnologija vzreje in transporta matic. Glede na to, da se nosemavost
pogosteje pojavlja v družinah, ki so brezmatične ali pogosteje manipulirane
(štarter, rednik, družina za shranjevanje matic), je vprašanje ustrezne
tehnologije vzreje matic še posebno pomembno.
Matica se v večini primerov okuži z mehaničnim prenosom spor noseme
z ustnimi deli čebel, ki jo hranijo. Ker čebele krmilke niso aktivne
v čiščenju satja, lahko matica ostane neokužena tudi v okuženi družini
ali plemenilniku. Če je okužba zelo močna, je vzrejališče treba tudi
začasno zapreti.
Obstaja pa tudi določena stopnja tolerance matice na spore noseme.
Pri enaki infektivni dozi spor nekaj matic preživi dlje časa kot večina,
čeprav obstaja povezava med skrajševanjem življenja matice in povečevanjem
doze spor noseme. Nihanja v intenzivnosti razvoja spor v prebavilih
matice kažejo na možnost selekcije, na odpornost proti nosemavosti.
2.1. Pregledi delavk in matic
Glede na pogosto pojavljanje nosemavosti,
so priporočljivi večkratni preventivni pregledi čebel delavk in matic.
Odvzem vzorca čebel in pregled
na nosemavost
Slika prikazuje vidno polje pri mikroskopskem
pregledu čebel na spore N. apis. Spore so ovalne
oblike, podobne zrnu riža. Potrebna mikroskopska
povečava je 400 X. |
Kadar odvzamemo vzorec
čebel delavk za pregled na nosemavost, je koristno vedeti, da nam največ
povedo rezultati pregleda odraslih izletnih čebel.
Zato je najprimerneje, da naberemo 10 do 20 izletnih čebel iz vsakega
panja. Čebele lahko pregledamo posamično, kot celoten vzorec, ali pa
jih združujemo glede na željeno število pregledanih družin. Stanje
okuženosti čebelje družine s sporami noseme se v kratkem časovnem obdobju,
predvsem v spomladanskem in zgodnjem poletnem obdobju, lahko hitro
spreminja. To je tudi najpomembnejši razlog, da potrebujemo sprotne
rezultate preiskave na prisotnost spor in to v času odvzema vzorca
čebel. Za pregled matice na spore noseme, le-te ni potrebno žrtvovati.
Pregled iztrebkov matice nam da točno sliko glede njene okuženosti.
Potrebno je poudariti, da pri sprotnem zmanjševanju okuženosti čebel
delavk v plemenilniku obstaja tudi manjša možnost okužbe matice.
prof.dr. Aleš Gregorc |
|
|
