|
Rodovniške matice praviloma vzrejamo s presajanjem ličink v umetne
matične lončke (Doolittlova metoda); s podrezovanjem mladih ličink v satju,
kjer bodo čebele same potegnile matičnike, ali po Millerjevi metodi.
Vzreja
mora biti tudi dobro načrtovana in pripravljena. Posebno pozornost je potrebno
posvetiti izbiri in pripravi matičarjev, trotarjev, štarterja,
rednika, plemenilnikov in drugega potrebnega pribora in pripomočkov.
|
|
V selekcijskem čebelnjaku ima
vsaka družina svoj panjski list |
1.
Matičarji
Družino, iz katere jemljemo ličinke, imenujemo matična družina
ali matičar. Odbira matičarjev v vzrejališču matic je zelo pomembno opravilo
v postopku
vzreje matic. V Sloveniji vzrejevalci matic opravijo odbiro matičarjev
s pomočjo strokovne službe Kmetijskega inštituta Slovenije, in sicer
na osnovi večletnega spremljanja njenih morfoloških in gospodarskih lastnosti,
ki so opisani v poglavju 4.
Pri vzreji na kvaliteto matic vpliva starost
ličink pri presajanju. Presajanje ličink v vzrejališču poteka večinoma
ročno. Pri tem že najmanjša
poškodba ličinke posledično pomeni njeno odmrtje in temu sorazmerno nižji
delež sprejetih ličink.
2. Trotarji
Gradilni sat iz odbrane družine – trotarja.
|
Matico opraši sedem do deset ali več trotov. Za ta namen je
v bližini plemenenja matic potrebno zagotoviti zadostno število visoko
kvalitetnih,
odbranih čebeljih družin – trotarjev. V kolikor trotarji niso
zagotovljeni, matice letijo dlje od plemenišča in obstaja večja verjetnost,
da se ne
vrnejo v plemenilnik. Prav tako kot matičarje, na osnovi spremljanja
in beleženja lastnostim določimo trotarja. Trotarji so potomci odbranih
družin, ki imajo morfološke in gospodarske lastnosti, ki so v skladu
s selekcijskimi cilji in izvajanim programom vzreje.
Praviloma družine
na plemenišču, trotarji, predstavljajo vzrejno linijo in so potomci sestrskih
matic, ki niso v sorodu z matično družino. Čebelje
družine, trotarji, morajo biti pod zdravstvenim nadzorom, prav tako pa
mora biti evidentirana tudi vsa raba zdravil v plemenskih družinah.
Z
nekontrolirano rabo zdravil je namreč mogoče vplivati na nekatere lastnosti
družine, kot je naravna odpornost, toleranca do nekaterih bolezni
ali parazitoz. To so pomembne lastnosti družin, ki jih moramo pri vrednotenju
v selekcijskem programu tudi upoštevati. V odbrane trotarje je potrebno
vstaviti satje, kamor matica intenzivno zalega trotovino. Sistematično
opravilo mora biti izvedeno 35 do 40 dni pred predvidenim datumom plemenitve.
Trotarji so živalne družine in kljub dotoku nektarja in cvetnega prahu
v panj, je potrebno dodatno krmljenje s sirupom in cvetnim prahom.
Troti
spolno dozorijo okrog 12 dni po izleganju. Za vsakih 200 oprašenih matic
je potrebno zagotoviti vsaj enega kvalitetnega trotarja.
Tudi za umetno osemenjevanje matic je potrebno zagotoviti kvalitetno
seme trotov. Seme pridobivamo od trotov odbranih družin. Trote intenzivno
vzrejamo in v starosti nad dva tedna so primerni za jemanje semena. Pri
zbiranju semena, spolno zrelega trota blago stisnemo v področju zadka,
da sproži spolno trobo. Na koncu trobe vidimo kapljico sluzi, ki je sivo
bele barve in nad njo rumenkasto obarvano seme. Tako opravimo preskus
spolne zrelosti trota. Seme lahko z mikropipeto posesamo in ga skladiščimo
za kasnejšo uporabo.
Štarter je brezmatična družina z obilno zalogo
medičine in cvetnega prahu.
|
3. Štarter in rednik
Po presajanju ličink v matične lončke le-te prenesemo
v brezmatično družino – štarter. To je družina
brez matice in z obilo
pokrite zalege,
zalog hrane in mladih čebel krmilk. Čebelar pri ustvarjanju brezmatičnega
stanja v družini s krmljenjem sladkornega sirupa (1:1,
sladkor:voda) stimulira mlade delavke krmilke k pospešenemu krmljenju
ličink z matičnim mlečkom in to kljub ugodnim pašnim razmeram v naravi.
Z dodatnim krmljenjem se doseže višji odstotek sprejetih ličink.
Vzrejno gradivo v redniku. Zgornja vzrejna letvica s
sprejetimi matičniki, srednja vzrejna letvica z delno razvitimi matičniki
in spodnja vzrejna letvica s pokritimi matičniki.
|
Običajno
se v štarter vstavi do 30 matičnih lončkov s presajenimi ličinkami. Delavke
v štarterju dokrmijo vstavljeno zalego z matičnim mlečkom, nato
po 24 urah vzrejni material prestavimo v rednika. Rednik
je pravilno razvita
družina z matico, z zdravimi čebelami
in bogato zalogo hrane.
V kolikor ni stalnega dotoka hranilnih snovi iz narave, redniku dodajamo
sirup in cvetni prah oz. nadomestke. Zadostna količina beljakovin je
nujna za pravilen razvoj matične ličinke in nato bube v pokritem matičniku.
Zato lahko žrtvujemo nekaj pokritih matičnikov, da kontroliramo
količino matičnega mlečka v matičniku. V AŽ panju pripravimo rednik tako,
da v medišče prestavimo
sate z odkrito zalego, sate s cvetnim prahom in pitalnik. Matica ostane
v plodišču, kamor prestavljamo pokrito zalego iz medišča, ter matici
zagotovljamo vedno dovolj prostora za zaleganje. Tako oblikovani
Pravilno oblikovani matičniki, ki so tudi pokazatelj da se razvija kvalitetna
matica.
|
rednik
moramo stalno obnavljati. Na razvoj matičnikov in kasneje na razvitost
matice vpliva kvaliteta oskrbe matične zalege s strani mladih
čebel krmilk. Vzrejno gradivo je z matično rešetko praviloma ločeno od
oddelka z matico. Delavke bodo tako vstavljene
ličinke vse obdobje razvoja krmile z obilno količino matičnega mlečka.
Pet
dni po prestavitvi vzrejnega materiala v rednika, so matičniki že pokriti.
V tem obdobju so mlade bube v matičniku zelo občutljive na ohladitev,
pregretje in na stresanje. Zato matičnike prestavljamo šele 9 do 10 dni
po presajanju. Zrele matičnike je mogoče prestaviti v plemenilnike ali
v inkubator. Če zreli matičniki čakajo na izleganje v redniku, morajo
biti prestavljeni v valilne matičnice oz. inkubatorje. Tu so izležene
matice med seboj ločene, omogočen pa je stik z delavkami krmilkami, ki
vzdržujejo ustrezno mikroklimo in oskrbujejo
mlade matice. Prve matice se lahko izležejo že 11. dan po presajanju
ličink, praviloma pa se izlegajo trinajsti dan od začetka razvoja ličinke.
4.
Plemenišče
Ustrezna ureditev plemenišča prispeva tudi k večji
uspešnosti oprašitve matic.
|
Plemenišče matic je geografsko omejeno območje, kjer so
nameščeni trotarji in plemenilniki. Plemenišče in njegova ureditev ima
velik vpliv na uspeh
plemenitve matic. Uspešnost plemenitve ugotavljamo na osnovi pregleda
zalege v satju plemenilnika. V ugodnih pogojih matica zleti
na praho 7 dni po izleženju, 3 do 4 dni kasneje pa že zalega. Neugodni
vremenski
pogoji, z dežjem in vetrovi, vplivajo na zapoznelo praho matic in nizek
odstotek matic, ki zalegajo. Prav tako na znižano uspešnost plemenitve
vplivata tudi konfiguracija terena v področju plemenilne postaje in nezaščitenost
plemenilnikov pred sončno
Ustrezna ureditev
napajanja čebel na plemenišču
|
pripeko. Plemenilniki naj bodo nameščeni v
senčni legi posamično ali v manjših
skupinah. Kadar je na plemenišču
teren razgiban, je plemenitev uspešna tudi v večjih skupinah plemenilnikov.
Čebelam mora biti na plemenišču na razpolago dovolj vode. Celotna uspešnost
vzreje, to je pridobivanje kvalitetnih matic, ki obsega vse faze od presajanja
ličink do oprašitve, je lahko tudi do 90 ali 95 %. Niso pa redki primeri
uspešnosti vzreje le okrog 30 %.
Podatke o naselitvi plemenilnika in dodajanju
matičnikov in druga opažanja beležimo na ustrezen evidenč ni list, kjer
je razvidno tudi poreklo matice.
Na plemenišču se pojavlja tudi ropanje čebel, ki lahko predstavlja velik
problem, še posebno v plemeniščih, ki niso dovolj zaščitena pred soncem.
Lahko pa se ropanje pojavlja tudi zaradi tehnoloških napak pri vzreji.
Najpogosteje pride do ropanja zaradi neustrezne hrane, v primeru da pogača
vsebuje prevelik delež medu, ali pri krmljenju s tekočo hrano. Do oslabitve,
izpraznjenja in ropanja plemenilnikov prihaja tudi zaradi prisotnosti
nosemavosti pri delavkah, ki odmirajo hitreje kot zdrave čebele.
5. Plemenilnik
V plemenilnik lahko naselimo tudi neoprašeno
matico, ki se je izlegla v valilni matičnici v redniku.
|
Izležene matice ali tudi zrele matičnike prestavimo v
plemenilnike. To so majhni panji z dvema ali tremi polovičnimi sati AŽ
velikosti. Plemenilnik
mora imeti ustrezno velik pitalnik, v katerega pokladamo sladkorno testo,
ki ga pripravimo iz štirih delov mletega sladkorja
in enega dela medu ali dodatka kvasa in vode. Obnese se dodajanje tekoče
hrane v plastenki, z dvema ali tremi drobnimi odprtinicami v spodnji
steni, ki jo položimo v pitalnik. Ćebele počasi jemljejo hrano in ni
nevarnosti za pojav ropanja. Plemenilnik naselimo z mladimi delavkami
iz živalnih in zdravih čebeljih družin. Čebele morajo
biti presejane, torej brez trotov. Na ta način zagotovimo parjenje matic
z odbranimi
troti, ki izvirajo iz odbranih trotarjev, ki so na plemenilni postaji.
V plemenilnik dodajamo izvaljene matice v matičnicah, katerih odprtine
pokrijemo s sladkornim testom. Matičnike pa praviloma dodajamo tako,
da njihov obod zaščitimo z materialom, ki ga delavke ne pregrizejo. Najpogosteje
uporabimo žični ovoj, ki je primeren za večkratno uporabo ali lepilni
trak, s katerim ovijemo obod matičnika.
Plemenilniki so nameščeni na plemenilni
postaji. Za vzrejo rodovniških matic mora biti plemenilna postaja locirana
tako, da v tem območju ni
trotov iz okoliških čebelarstev. Na taki plemenilni postaji imamo nameščene
trotarje. Ko se mlada matica v naravi opraši s troti, v nekaj dneh začne
zalegati. Tako je 10 do 15 dni po dodajanju neopraš ene matice v plemenilnik,
mogoče že kontrolirati kvaliteto zaleganja matice. Zalega v satu, v plemenilniku,
mora biti strnjena, pri rodovitnih maticah pa pogosto v posameznih satnih
celicah opazimo večje število jajčec. Mlada, komaj oprašena matica pogosto
zalega dva, tri ali več jajčec v satno celico. To ugotavljamo pri pregledu
plemenilnikov in je znak rodovitnosti matice.
Matico, ki zalega, prestavimo skupaj s 6 do 10 delavkami v transportno
matičnico, kjer je tudi zaloga hrane. Matica lahko v matičnici preživi
4 do 6 dni, kar zadostuje za transport na večjih razdaljah.
6. Naseljevanje
plemenilnikov
Pri naseljevanju plemenilnikov je mogoče
zmanjšati možnost okužbe matic z apitehničnimi postopki. K temu pripomore:
• razkuževanje plemenilnikov,
• naselitev plemenilnikov z mladimi čebelami in z dodajanjem pokrite
zalege. Satje mora biti svetlo,mlado, praviloma ne onesnaženo s sporami
noseme. Tudi mlade, komaj izvaljene čebele niso okužene ssporami noseme.
• obdelava čebel v plemenilnikih z zdravili oz. razkužilnimi sredstvi.
V
naravnih okoliščinah je na plemenilni postaji mogočepričakovati okrog
20 % nosemavih matic.
7. Izdelava voščenih matičnih lončkov
Pripravimo si leseno ali kovinsko
oblikovalo premera 7,9 mm in dolžine 100 mm. Na spodnjem robu mora biti
zaobljeno v obliki dna matičnika.
Običajno izdelamo serijo oblikoval v obliki grabljic. Stalimo vosek od
celičnih pokrovcev ali deviškega satja in »grabljice«
pomočimo najprej v medeno raztopino in nato 3 krat v vosek približno
8 mm globoko. Nazadnje jih pomočimo v hladno vodo, da se voščeni celični
lončki ohladijo. Previdno jih odstranimo iz oblikoval. Matične lončke
s pomočjo voska pritrdimo na letvice vzrejnega satnika v medsebojni razdalji
okrog 2 cm.
Leseno oblikovalo za izdelavo voščenih matičnih lončkov.
|
Matični lončki pritrjeni na letvici vzrejnega satnika. |
8. Presajanje ličink
Sat obdan z matično rešetko, ki onemogoča izhod
matice, delavke – krmilke pa zalego oskrbujejo nemoteno.
|
Da si zagotovimo kvalitetne mlade ličinke, lahko
matico na satu omejimo z okvirom, ki je prekrit z matično rešetko. Tako
dosežemo, da matica
zaleže le določen sat, do katerega imajo dostop delavke, ki krmijo ličinke.
Bolj enostavno je, če med zalego v sredino gnezda vstavimo nezaležen
sat. Najbolj primeren je tak, iz katerega so se vsaj enkrat že polegle
čebele. To nam je v pomoč, ker se v takem satu ličinke lepo vidijo. Za
vzrejo visoko kvalitetnih matic uporabimo ličinke delavk, stare
do 12 ur. Z iglo previdno zajamemo ličinko in jo prestavimo. Pri tem je potrebno
paziti, da je ne poškodujemo, ker bo sicer propadla. Prestavimo jo v
enakem položaju, kot smo jo vzeli iz celice. V primeru da jo obrnemo,
se bo zadušila, ker je potem z obeh strani prekrita z matičnim mlečkom.
Če to izvedemo pazljivo, ima ličinka ob sebi toliko matičnega mlečka,
da preživi še 2 uri.
Letvico na kateri je 15 – 20 presajenih ličink vstavimo
v pripravljen sat in ga prenesemo v štarter. Pomembna je priprava sata.
Najbolj primerno
je, da meden sat odrežemo tako, da ostane zgornja tretjina sata z medom
ohranjena.
Presajanje ličink je opravilo, ki zahteva veliko
natančnost.
|
Letvico vstavimo pod medeni pas in tako imajo čebele krmilke
boljši dostop do vzrejnega gradiva. Dostop delavkam pa lahko izboljšamo
tudi tako, da v sredini sata naredimo prostor za vstavitev letvice z
vzrejnim gradivom. Prostor, v katerem presajamo vzrejni material, mora
biti primerno osvetljen, ogret, zagotoviti pa je potrebno tudi primerno
vlažnost v prostoru, da preprečimo izsušitev ličink.
9. Označevanje matic
Matica, ki se vrača s svatbenega leta, in išče žrelo
panja. Pri tem imajo pomembno vlogo čebele, ki jo s svojimi vonjavami usmerjajo v pravo smer.
|
Praviloma označimo oprašene matice ob pobiranju
iz plemenilnikov. Najenostavneje in pogosto najmanj zamudno je ročno
označevanje. Rodovniške matice označimo
z namestitvijo oštevilčene opalitne ploščice na oprsje. Hkrati tudi ocenimo
matico; njeno razvitost in velikost. Pri označevanju matico primemo s
palcem in kazalcem za oprsje, tako da na zgornji del s topo iglo nanesemo
ustrezno lepilno maso in nanjo rahlo pritisnemo opalitno ploščico. Pri
tem je pomembno da zabeležimo rodovniško številko matice v evidenčni
list, ki služi vpisu v izvorno rodovniško knjigo Rodovnik Kranjske
čebele.
Barva opalitne ploščice, s katero označimo matico, je določena za posamezna
leta:
• v letih, ki se končujejo z 1 ali 6: bela barva
• v letih, ki se končujejo z 2 ali 7: rumena
• v letih, ki se končujejo z 3 ali 8: rdeča
• v letih, ki se končujejo z 4 ali 9: zelena
• v letih, ki se končujejo z 5 ali 0: modra
9.1. Ponovno vstavljanje matičnika
v plemenilnik
Ko v plemenilniku kontroliramo
zalego, mlado matico odvzamemo, jo označimo in prestavimo v transportno
matičnico. V plemenilnik pa je mogoče ponovno
vstaviti
zrel matičnik. Najenostavnejši način je dodajanje zrelega matičnika,
ki ga na oboduzaščitimo, takoj ali nekaj ur po odvzemu matice.
10. Načrtovanje
vzreje in evidenca
Vzreja rodovniških matic mora biti
načrtovana. V ta namen pred začetkom vzreje predvidimo vse potrebne dejavnosti,
ki so odvisne od ciljev vzreje.
Pogoj za začetek vzreje je določitev matičarja in trotarjev. Drugi cilji
vzreje so še načrtovano število vzrejenih matic in čas, ko želimo dobiti
oprašene matice. Pri tem je potrebno upoštevati tudi kalo. Pri pripravi
vzrejnega koledarja upoštevamo potrebna opravila:
• priprava trotarja
• priprava štarterja in rednika
• presajanje ličink in vstavljanje v štarter
• prestavljanje vzrejnega gradiva v rednik
• priprava plemenilnikov
• prestavljanje zrelih matičnikov v plemenilnik
• pregled zalege, oprašenih matic in izločanje matic
Prav tako je potrebno
upoštevati število možnih serij vzreje, ki jo praviloma določajo zunanji
dejavniki, kot so vremenski in mikroklimatski
pogoji, dolžina vzrejne sezone in razpoložljivost tehnične opreme. Načrt
vzreje matic pripravimo na osnovi datumskega zaporedja predvidenih opravil.
11.
Razvojne napake matic in bolezni
Kvaliteto matic kontroliramo na
osnovi ocenjevanja velikosti in razvitosti matice, tehtanja in pregleda
zalege v plemenilniku. Zalega mora biti
strnjena, pogosto opazimo v posameznih satnih celicah po dve ali celo
tri jajčeca. To je običajno takrat, ko zelo rodovitna matica
nima na voljo v satju dovolj prostora. Matica, ki kvalitetno zalega,
je primerna za oddajo. Posebno pozornost je potrebno posvečati rokovanju
z matico, predvsem pri vzemanju iz plemenilnika, pri označevanju in dajanju
v transportno matičnico. Vse matice, ki kažejo nepravilnosti v zgradbi
telesa, izločimo iz nadaljnje reje in proučimo vzroke za pojav nepravilnosti.
Matica, ki ni bila kvalitetno oprašena, je po enem letu zaleganja postala
trotovka. Na sliki vidimo značilno presledkasto zalego s troti; na
satu je videti tudi označeno matico. |
Zelo kvalitetna, rodovitna matica svoje lastnosti
pokaže v čebelji družini. Matica je zalegla sat do skrajnih robov, zalega je strnjena in enake starosti. |
12.
Razpošiljanje matic
Za transport matic poznamo različne oblike matičnic
in načine pošiljanja. Rodovniške matice običajno pošiljamo posamezno
v transportni matičnici.
Ko matico vstavimo v matičnico, ji dodamo 6 do 8 delavk spremljevalk.
Te so mlade delavke, ki jih dobimo na satju v plemenilniku. Potovalno
matičnico z matico hranimo zelo skrbno na ustrezni toploti in zaščiteno
pred soncem.
12.1. Priprava sladkornega testa
Transportne matičnice |
V potovalni matičnici namestimo sladkorno
testo, ki ga izdelamo sami, ali pa uporabljamo komercialno pripravljeno
testo. Za izdelavo testa
uporabimo fino zmleti sladkor in med v razmerju 1:4. Namesto medu je
mogoče dodati tudi invertiran sladkorni sirup. Testo mora biti dovolj
čvrsto, da ne izteka iz skladiščne komore transportne matičnice in povzroči
odmrtja čebel. Če pa je testo prečvrsto, čebelam lahko primanjkuje
tekočine in zato testa ne morejo izkoriščati. Testo z dodatkom medu zagotavlja
ustrezno
čvrstost in hkrati ne otrdi prehitro. Tako testo pa je mogoče uporabljati
le v domačem čebelarstvu in ni primerno za matičnice, ki jih pošiljamo,
zaradi možnosti prisotnosti povzročitelja hude gnilobe (Paenibacillus
larvae) v medu.
Vzrejališča matic so zaradi intenzivnega
čebelarjenja, vzreje matic in prometa čebel še posebno izpostavljena
razvoju in širjenju čebeljih
bolezni. Najpogostejše bolezni, ki se pojavljajo in lahko povzročajo
ekonomsko škodo ali pa zaradi prisotnosti povzročiteljev
bolezni predstavljajo možnost širjenja iz vzrejališč pri nas so: huda
gniloba čebelje zalege, nosemavost in poapnela zalega. V vsakem čebelarstvu
je prisotna tudi varoja, ki pa glede povzročanja škode in problematike
zatiranja zavzema posebno mesto. V Sloveniji je pojavljanje pršičavosti
(Acarapis wodi) zelo redko, ne pojavlja pa se pohlevna gniloba, ki je
v nekaterih državah v Zahodni Evropi dokaj pogosta. Prav tako pri vzreji
matic ekonomsko niso pomembne viroze, ki se sicer najpogosteje pojavljajo
v povezavi z varojami in tudi ne druge bolezni in škodljivci in nepravilnosti
v razvoju matic.
13.
Preventivni pregledi matičnih družin in plemenilnikov
Problematiko
zdravstvenega varstva čebel v vzrejališčih pri nas obravnavamo predvsem
s stališča poznavanja in odkrivanja znamenj bolezni, ter možnosti
ugotavljanja povzročiteljev. Vsi ti preventivni dejavniki imajo prednost
pred samim zdravljenjem bolezni. V vzrejališču prav spremljanje razvoja
povzročiteljev bolezni lahko prispeva h kvaliteti in uspešnosti odbire
ter določanju matičarjev in trotarjev. Raba zdravilnih sredstev je v
vzrejnem čebelnjaku lahko celo v nasprotju s cilji odbire in izključuje
možnost uspešnega izvajanja predvidenih vzrejnih metod.
Posebno pozornost je potrebno posvečati pogostim natančnim pregledom
čebelje
zalege in mikroskopskemu pregledu čebel delavk in matic na prisotnost
spor Nosema apis.
Gospodarsko najpomembnejša je nosemavost, ki je običajno
v taki obliki, da je čebelar sploh ne opazi. Spore noseme v prebavilih
starih čebel
se pojavljajo v odvisnosti od letnega časa, pašnih pogojev in tudi od
higiene čebelarjenja. Redna zamenjava satja, razkuževanje satja, satnih
okvirjev in notranjosti panja, napajališč namreč znatno prispeva k zmanjševanju
stopnje okuženosti čebel s sporami noseme in posredno k zmanjševanju
možnosti okužbe matic. V naših raziskavah smo ugotovili, da k zmanjševanju
okuženosti matic pripomore naseljevanje plemenilnikov z mladimi neokuženimi
delavkami. Cilj naše vzreje matic je zmanjševati stopnjo okuženosti čebeljih
družin v vzrejališču s sporami noseme in s tem zmanjšati možnost okužbe
matic. Nosemave matice namreč po dodajanju pogosteje niso sprejete in
odmrejo. Čebelar ugotovi posledico, to je preleganje matic, včasih tudi
posledični
propad čebelje družine.
prof.dr. Aleš Gregorc |
|
|
