 Junija napoči vrhunec čebelarske sezone. Paše se vrstijo ena za
drugo, čebele še vedno rojijo, zato imamo ta mesec polne roke dela predvsem
z
razmnoževanjem čebel in točenjem medu. Z varoami je junija navadno najmanj
dela, zato nanje radi pozabimo in misli na to nadlogo odrivamo v jesenske
mesece. Kljub temu pa skrbni čebelarji tudi v tem mesecu zajedavcem ne
dovolijo, da bi se nemoteno razmnoževali. Junija uporabljamo predvsem apitehnične
ukrepe. Čebele še vedno gradijo trotovino, ki jo izrežemo takoj, ko je
pokrita, in jo uničimo skupaj z varoami, ki so v zalegi pod pokrovčki.
V naravnih rojih zajedavce najlaže zatiramo, ko so roji že v panju in začnejo
graditi satje. Pokapamo jih s toplo (40 oC) oksalno kislino v sladkorni
raztopini (po 5 ml na polno zasedeno ulico). Lahko jih tudi popršimo samo
z vodno raztopino oksalne kisline v koncentraciji 30 g kristalne kisline
na liter destilirane vode. Čebele popršimo toliko, da na njihovih dlačicah
vidimo drobne kapljice tekočine, ne smemo pa jih toliko zmočiti, da bi
postale črne! Prednost oksalne kisline je, da se ne topi v vosku in ga
tako ne onesnažuje, prednost pa je tudi njeno dolgotrajno delovanje. Na
ta način zatiramo varoe tudi v umetnih rojih ali pa jih poškropimo že v
sipalniku. Tudi narejence, ki jim dodamo zalego in zrel matičnik, lahko
očistimo varoj v obdobju, ko se povali vsa stara zalega in še preden začne
mlada matica zalegati. Enako velja za izrojence, ki čakajo mlado matico,
vendar tem družinam prej začasno izpraznimo medišče. Skratka, izrabimo
vsako priložnost, ko čebele nimajo zalege, da zmanjšamo število varoj v
svojem čebelnjaku.
Tudi ta mesec moramo biti pozorni na hudo gnilobo. Bolne družine se ne razvijajo
normalno. Po navadi tudi ne gradijo satja in prizidkov po satju, redkokdaj rojijo
ali pa so roji nenavadno majhni, zgolj zasilni. Take družine vedno zelo natančno
pregledamo, predvsem vso pokrito zalego. Za preprečevanje širjenja hude gnilobe
je zelo pomembno, da ne dovolimo medsebojnega ropanja čebeljih družin. Panjem
družin, ki so odmrle, takoj zapremo žrela in satje čim prej zažgemo, prazne panje
pa temeljito očistimo in razkužimo z obžiganjem. Pred tem moramo ugotoviti vzrok
odmrtja, in če sumimo, da gre za hudo gnilobo, smo dolžni o tem takoj obvestiti
območnega veterinarja za čebele pri Nacionalnem veterinarskem inštitutu.
Pri prevažanju čebel na paše se pred prevozom vedno javimo pri poverjenikih pasišč
in jim izročimo potrdilo o zdravstvenem stanju naših čebel, oni pa naj nam posredujejo
podatke o stanju kužnih bolezni na njihovem območju. Če teh podatkov nimajo,
o tem povprašajte območnega veterinarja za čebelje bolezni.
Avtor: Borut Preinfalk NVI |
