|
 Februarja se čebelar pazljivo smuka okoli prebujajočega se čebelnjaka.
Ozira se za soncem, ki pošilja svoje žarke med padajočim, s snegom obloženim
vejevjem dreves proti čebeljemu hramu. Izpred panjskih žrel skrbno odstranjuje
mrtve čebele. Dovolj zraka in prostora bo za izlet v naravo. Pred čebelnjakom
je še debela snežna odeja. Posuje jo z lesnim drobirjem, da čebele ne
bi že po prvem poplesavanju v naravi končale na mokrih in mrzlih tleh.
To jutro je temperatura nad ničlo, zato bodo čebele gotovo imele ves
dan veliko dela.
Čebelar zadovoljen poskrbi še za čisto toplo vodo ob čebelnjaku, da se
je bodo čebele, željne svežine, naužile po dolgotrajnem počitku.
Posedi pred čebelnjakom in skoraj pozabi na to, da je še zima.
Sončni žarki vse močneje prodirajo s svojo toplino in v njih se zalesketa
rdečerumena barva metuljev in rož na panjskem lesu. Drobcena bitja prihajajo
počasi, drugo za drugim. Skozi linice zibljejo svoja telesca v beli zimski
dan. Njihova telesna teža se je precej povečala v dolgih in mrzlih dneh.
Pred čebelnjakom za hip poletijo, očistijo svoje črevo, se ustavijo še
pri vodi, ki kaplja iz posode z ventilom po leseni deščici v plastični
podstavek, napolnjen s šoto, in se vrnejo domov. V vse toplejših trenutkih
popelje ples čebel v zraku čebelarja v radoživo odsotnost in ni tistega,
ki bi mu to lahko odvzel. Zmoti ga samo čebela, ki ga obleti v pojočem
ritmu. Takrat se predrami. Saj res, postoriti mora še kaj, saj termometer
na čebelnjaku kaže dvanajst stopinj nad ničlo.
Čebelarju tava pogled z žrela na žrelo. Iz treh panjev čebele ne prihajajo
na brado. Uho prisloni k prvemu in potem, ko skozi drobno cevko rahlo
popiha vanj, zasliši iz notranjosti odgovor, ki se kaj hitro umiri. Nič
nevarnega, zaspanke, se potolaži. Enako stori še pri drugem in tretjem,
vendar odgovora ne dobi. Moral bo pogledati še v čebelnjak in ugotoviti,
kaj se dogaja.
Najprej se loti panjev, iz katerih čebele prihajajo na plan. Počasi in
tiho odpira vratca panjev ter s suho čisto krpo obriše z njih vlago,
ki se je nabrala čez zimo. Pazljivo izvleče onesnažene podnične vložke
in jih zamenja s čistimi. Tako bo lahko spremljal odpad varoe pri čebeljih
družinah in jo po potrebi še pravočasno, to je vsaj štiri tedne pred
začetkom medenja, zatiral z mlečno kislino. Pogleda še za hrano. Pomaga
si z žepno svetilko, da ne bi razburil čebel ali jih po nepotrebnem prehladil
s poseganjem vanje. Kljub dolgotrajni zimi je hrane še dovolj. Ne bo
je treba dodajati. Družini, ki ob gruči nima hrane, postavi v bližino
dva sata s hrano.
Nazadnje odpre še vratca panjev, iz katerih čebele ne letijo. Najprej
izvleče podnico iz prvega. Malo drobirja in na njem kup čebel, med katerimi
ne najde matice. Satje je polno hrane in brez zalege. Brezmatična družina
ni dočakala pomladi. Potiho nadaljuje in izvleče podnico še iz drugega
panja. Neprijeten vonj sili iz peščice mrtvih čebel. Žalosten pogled
se čebelarju ustavi na matici med njimi. Skrbno si ogleda satje z ene
in z druge strani. Hrane so imele dovolj. Na dveh satih je nekaj odmrle
zalege. Z zobotrebcem odstranjuje pokrovčke celic. Nekateri med njimi
so načeti z nagrizeno odprtinico in pod njimi je razpadla rjava vsebina
neprijetnega vonja. Satje je onesnaženo z rjavimi madeži. »To bi lahko
bila nosemavost, huda gniloba ali morda prehlad,« pomisli. Potiho vrne
satje v panja z odmrlima družinama in zapre oboja vratca ter žreli, da
ne bi sosednje čebele stikale po njih. Roke si skrbno umije s toplo vodo
in milom ter jih zbriše s čisto brisačo. Za strokovno pomoč bo prosil
veterinarja, ki bo opravil pregled, morda vzel potrebne vzorce za analizo
in mu dal nasvet, kako naj ukrepa. Iz predala lesene mize vzame dnevnik,
v katerega bo letos prvič zapisal, kaj se dogaja v čebelnjaku.
V zgoraj opisanem primeru se je čebelar ob prvem izletnem dnevu čebel
pravilno lotil dela pri čebelah in tudi ob sumu na kužno bolezen je postopal
pravilno ter poklical veterinarja.
Februarja čebele pogosto zbolijo za nosemavostjo, kužno boleznijo, ki
je v bolj ali manj skriti obliki razširjena po vsem svetu. Na listi OIE
(Mednarodni urad za epizootijo) je nosemavost uvrščena v skupino B kužnih
bolezni, to pa pomeni, da spada med tiste bolezni, pri katerih so znani
in določeni preventivni veterinarski ukrepi za preprečevanje nastajanja
velike ekonomske škode ob morebitnem izbruhu. V Republiki Sloveniji so
ukrepi za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje nosemavosti čebel
predpisani z zakoni in jih v skladu z njimi tudi izvajamo (Uradni list
RS, št. 36/98, 33/01, 54/02).
Nosemavost je parazitska bolezen odraslih čebel. Povzroča jo pražival,
imenovana Nosema apis, ki v neugodnem življenjskem okolju oblikuje spore.
Te pridejo v organizem odrasle čebele z okuženo vodo ali hrano ter napadejo
in uničijo steno čebeljega črevesa. Zaradi motenega delovanja črevesa
oz. slabšega izločanja prebavnih sokov in slabšega vsrkavanja hranilnih
snovi so bolne čebele nenehno lačne, neprebavljena hrana pa se kopiči
v črevesu bolne čebele, ker se ne more očistiti. Pozimi in poleti porabijo
okužene čebele tudi od 25–40 % več hrane; poleti je zmanjšan donos medu,
ker ga čebele porabijo zase, jeseni se zaloga hrane hitro zmanjšuje,
pozimi pa v okuženi družini zmanjka hrane.
Čebele, ki dalj časa ne izletavajo na čistilni izlet, imajo zelo povečan
zadek. Bolne čebele imajo dvakrat večje srednje črevo, stena črevesa
je bela in svetla, brez mišičnih zožitev. Končno se začnejo bolne čebele
iztrebljati v notranjosti panja. Njihovi iztrebki so rumenorjavi do zelenorjavi
in neprijetnega vonja. Poleg tega z nosemo okužene čebele načenjajo svoje
maščobno beljakovinsko telo, spremeni se jim sestava hemolimfe, zato
je njihova življenjska doba poleti krajša za 10 do 40 %, pozimi pa za
20 do 80 %. Tako se v dolgih in mrzlih zimskih dneh pri hudi obliki okužbe
lahko pojavi množično odmiranje čebel. Povzročitelj se v čebeljem črevesu
hitro razmnožuje, tako da je v dveh tednih po invaziji v njem lahko že
30 do 50 milijonov spor, pozneje tudi več kot 500 milijonov spor na čebelo.
Nekateri izsledki tujih raziskav, predstavljenih na Apimondii 2003 v
Ljubljani, so pokazali, da lahko pozimi več kot 20 milijonov spor na
čebelo povzroči 61 % smrtnost, 10 do 20 milijonov spor 43 %, milijon
do 10 milijonov spor na čebelo pa 9 % smrtnost čebel. Če čebelji organizem,
katerega odpornost je zaradi nosemavosti zmanjšana, pozimi napadejo še
različni virusi, je umrljivost čebel lahko še večja. Tako imenovana akutna
nosemavost v obliki množičnega umiranja čebel je razmeroma manj pogosta.
Nosemavost je po večini navzoča v skriti obliki. Vzrokov različnih pojavov
pri čebelah, ki so lahko posledica okužbe z nosemo, na primer skrajšana
življenjska doba čebel, večja poraba hrane, zmanjšan donos medu in cvetnega
prahu ter nagnjenosti čebelje družine k drugim okužbam, na primer k poapneli
zalegi, največkrat sploh ne ugotavljajo. Ugotovili so, da nastanejo pri
čebelah delavkah zaradi delovanja noseme bolezenske spremembe mlečne
žleze in da je zato zmanjšano izločanje mlečka. Zaradi tega je mlada
nepokrita čebelja zalega slabše oskrbovana z mlečkom in posledično izpostavljena
različnim okužbam. Tudi tiha menjava matice poleti in brezmatičnost sta
lahko znak, da je bila matica okužena z nosemo in da je imela zaradi
tega prizadete jajčnike. Zaradi tega je bilo zaleganje slabše ali celo
popolnoma ustavljeno, zato so jo čebele bodisi uspešno zamenjale z drugo
matico bodisi jim tega ni uspelo storiti.
Znano je, da sodi nosemavost med t. i. pogojne bolezni. Na njen pojav
in potek vplivajo številni dejavniki. Poleg povzročitelja, ki vdre v
organizem čebele s hrano ali z vodo, so najpomembnejši vzrok za njen
pojav še dolgi, mrzli in megleni zimski dnevi brez čistilnih izletov
ter nepravilna oz. težko prebavljiva zaloga hrane, na primer gozdni med
ali mana in med z veliko cvetnega prahu in rudninskih snovi. Tovrsten
med čebele težko predelajo, zato se nepredelan in neprebavljen kopiči
v čebeljem črevesu. Pojav nosemavosti pri čebelah še pospešuje pomanjkljiva
higiena v čebelnjaku in njegovi okolici, nezadostna skrb za čistočo napajalnika,
satja, panjev, pripomočkov za delo, prepogosto vznemirjanje čebel, šibkost
čebeljih družin, slaba paša in sočasno pomanjkljiva oskrba čebel s čisto
pitno vodo in ustrezno čisto hrano, hitre temperaturne spremembe, deževna
poletja, velika vlažnost zraka, pogosta selitev (paše!) ali premestitev
čebel z območja s toplejšim na območja s hladnejšim podnebjem.
Za pravočasno in pravilno ukrepanje tudi ob tako imenovani skriti nosemavosti
čebel je še kako pomembno redno in pravočasno ugotavljanje navzočnosti
povzročitelja nosemavosti v čebelnjaku. Za ta namen jemljemo v obdobju
od 1. novembra do 31. marca oz. po prvem čistilnem izletu čebel, ki je
po navadi februarja, vzorce odraslih čebel. Pri tem gre za povprečen
vzorec čebel iz čebelnjaka, zato poberemo s podnice vsakega panja po
nekaj čebel. V skupnem vzorcu mora biti najmanj 100 celih, nepoškodovanih
in ne izsušenih mrtvih čebel s stojišča, na katerem je največ 30 čebeljih
družin, oz. najmanj 200 čebel s stojišča, na katerem je več kot 30 čebeljih
družin. Kadar želimo ugotoviti navzočnost noseme v sumljivi družini,
vzamemo za preiskavo najmanj 30 čebel. S preiskavo iztrebkov matice je
mogoče ugotoviti tudi tiho nosemavost matice. Vzorec čebel za laboratorijsko
preiskavo moramo dati v primerno veliko zračno embalažo iz trdega papirja
ali lepenke (škatla za čaj ali za vžigalice), da se čebele ne gnetejo
in da jih ne preraste plesen. Na embalažo napišemo svoje ime in priimek,
naslov, telefonsko številko, ime stojišča oz. SI, število čebeljih družin,
pri katerih je bil vzorec odvzet, datum in uro odvzema vzorca in druge
posebnosti. V tem obdobju na enak način opravljamo tudi vzorčenje odraslih
dolgoživih čebel za laboratorijsko preiskavo pršičavosti, čeprav ta čebelja
bolezen v zadnjih nekaj letih v Sloveniji ni bila ugotovljena. Za tovrstno
vzorčenje jemljemo čebele izpred čebelnjaka oz. z naletnih desk.
Laboratorijske preiskave navzočnosti povzročitelja nosemavosti in pršičavosti
čebel opravljajo vse enote Nacionalnega veterinarskega inštituta. Čebelar
mora vzorec dostaviti v najkrajšem možnem času po opravljenem vzorčenju,
ob oddaji vzorca pa mu veterinar izroči zapisnik.
Pri pojavu nosemavosti se je treba posvetovati z veterinarjem, ta pa
potem v pisnem navodilu določi ukrepe za zatiranje in preprečevanje bolezni.
Kakor v vseh državah članicah Evropske unije je tudi v Sloveniji pri
čebelah prepovedana uporaba antibiotokov proti nosemavosti. Izsledki
znanstvenih raziskav kažejo, da v medu ostanejo velike količine antibiotika
fumagilin, ki so ga čebelarji v preteklosti uporabljali za zdravljenje
nosemavosti, obstojen pa je celo pri zelo visokih temperaturah. Pri 80
°C je obstojen najmanj 35 dni. Poleg tega so »in vitro« ugotovili tudi
njegovo genotoksičnost in citotoksičnost (Stanimirović in sod., 2001,
2003), to pa pomeni, da vpliva na kromosomsko sestavo in zmanjšano reproduktivno
sposobnost tako članov čebelje družine, tj. matice in trotov, kakor tudi
človeka, zlasti mladih ljudi, ki uživajo med z ostanki fumagilina. Pri
čebelji družini se zaradi vplivov fumagilina pojavi zmajšano zaleganje
matice, zato je slabši tudi razvoj družine. Hkrati to sredstvo deluje
tudi imunosupresivno, torej zmanjšuje odpornost čebel proti drugim boleznim
(Tur in sod., 1998).
Pri preprečevanju odmiranja čebel zaradi nosemavosti je treba upoštevati
vse dejavnike, ki vplivajo na pojav bolezni. Z ustreznim ravnanjem lahko
na številne vpliva tudi čebelar sam:
paziti mora na dosledno izvajanje higienskih ukrepov pri osebni in splošni
higieni, čistiti in razkuževati mora opremo in pripomočke za delo;
skrbeti mora, da je odstranjevanje mrtvih čebel neškodljivo;
staro in onesnaženo satje mora redno zamenjevati z novim in čistim oz.
razkuženim satjem, razkuženo in čisto satje pa shranjevati v zaprtih
omarah;
skrbeti mora, da so čebelje družine močne, da imajo zadostno količino
zdrave hrane in pitne vode, da imajo dovolj prostora za zaleganje, hkrati
pa preprečevati pojav drugih bolezni čebel;
z laboratorijsko preiskavo vzorcev čebel delavk in matic je treba ugotavljati
skrito nosemavost ter pravočasno ustrezno ukrepati po navodilu veterinarja.
Morebitne okužene matice je treba izločiti iz vzreje; ta preventivni
ukrep še posebej velja za vzrejališča in preprečiti je treba strese,
prepih, vlago in preprečiti pojav stoječih voda v bližini čebelnjaka.
Znanstvene raziskave kažejo, da je obstojnost spore Nosema apis v različnih
medijih zelo različna, poglavitno vlogo pri tem pa ima verjetno prav
temperatura. Povzročitelj je občutljivejši na višje temperature kot na
nižje.
Spore preživijo več kot leto dni v kapljicah čebeljih iztrebkov, v medu
na hladnem več kot štiri mesece, tri dni pri 32 °C oz. skoraj teden dni
pri 37 °C ter več kot štiri leta in pol v okuženih mrtvih čebelah (podatki
OIE). Če sta satje in površina panja onesnažena z okuženimi iztrebki
ali z okuženim medom, je količina spor lahko usodna za prenos bolezni
na naslednjo generacijo čebel. Ugotovili so, da spore noseme pri temperaturi
60 °C odmrejo v 15 minutah. Satje je treba sterilizirati s segrevanjem
(24 ur pri 49 °C) ali z razkuževanjem z ocetno kislino (v sedmih dneh
spore zanesljivo uniči 200 ml 80-odstotne ocetne kisline na 100 litrov
prostornine omare, v kateri poteka razkuževanje). Po podatkih Mednarodnega
urada za epizootijo (OIE) zadostuje tudi 60-odstotna ocetna kislina,
ki naj bi spore uničila že v nekaj urah. Razkuževanje izpraznjenih panjev,
napajalnikov, posodic za cvetni prah, naletnih desk in drugih površin,
čebelarskega pribora, orodja in praznega satja ali satnikov je učinkovito
tudi z univerzalnimi in do okolja prijaznimi, biološko razgradljivimi
razkužili. Na primer v virkonu S oz. v njegovi 1-odstotni raztopini (50
g virkona S na 5 l vode) se predmeti razkužijo v desetih minutah. To
lahko preprosto in poceni opravimo še z vročo vodo ali vodno paro, pa
tudi z obžiganjem ognjevzdržnih predmetov s plamenom gorilnika, pri čemer
je povzročitelj nosemavosti uničen v nekaj sekundah.
Za to, da čebele ne bi umirale po nepotrebnem, skrbi predvsem čebelar
sam. Za ta cilj mora vse leto skrbno in vestno izvajati preventivne ukrepe
za ohranitev zdravja čebel v svojem čebelnjaku, kakršen koli sum bolezni
pa pravočasno prijavljati veterinarski službi.
Avtor: Alenka Jurić, NVI |
|
|
