 Pomlad je bila pozna in hladna, zato so razvojne
paše zatajile. Posledice so bile pozen razvoj družin in nenavadno pogosto
pojavljanje čebeljih bolezni, zlasti poapnele zalege in hude gnilobe čebelje
zalege. Prav poapnela zalega je še dodatno upočasnila razvoj čebeljih družin,
zato so vrhunec razvoja dosegle šele konec maja ali celo v začetku junija.
Zaradi vsega tega je izostalo tudi rojenje. V družinah tako ni bilo običajne
prekinitve zaleganja in obnove matic, to pa je zelo ustrezalo razvoju varoe.
Svoje je dodala še poletna brezpašna doba, zato so stare matice kmalu prenehale
zalegati, čebelje družine pa so imele pred zimo majhno število zimskih
čebel. Kdor čebelam v tem času ni pomagal s sladkorjem, je imel že septembra
slabiče, ki verjetno ne bodo preživeli zime, ker so zimske čebele že jeseni
poškodovale varoe. Svoje je dodalo tudi pozno zatiranje varoe v večini
čebelarstev.
Najpogostejše letošnje napake pri preprečevanju in zatiranju
čebeljih bolezni so bile: premajhna količina lanskih zimskih zalog, neučinkovito
zatiranje varoe, zaradi česar se je spomladi v družinah
razvilo preveliko število varoj, izostanek uporabe bioloških metod
zatiranja bolezni, kot so: uporaba gradilnikov pri vseh družinah, narejanje
rojev, uporaba lovilnega sata, obnova satja, skrb za vedno zadostne
količine hrane v plodišču, prepozno poletno zatiranje varoe s kemičnimi
sredstvi, uporaba nedovoljenih sredstev itd. Ob tej priložnosti naj
omenim, da je ČZS konec prejšnjega in v začetku tega leta pripravila
za čebelarje usposabljanja na področju zatiranja varoe, po vsej Sloveniji
pa se jih je udeležilo nekaj sto čebelarjev. Program je obsegal teoretični
in praktični del, kljub začetnim težavam pa sta bila vsebina in njeno
podajanje dovolj kakovostna. Pravočasno je bilo na voljo tudi dovolj
registriranih sredstev za zatiranje varoe, razen hemovarja, ki ga ni
več dovoljeno uporabljati.. Legalizirana je tudi uporaba organskih
kislin. Kljub vsemu pa veliko čebelarjev še vedno raje uporablja sicer
cenejše, vendar nedovoljene in nepreverjene pripomočke različnih šušmarjev.
Posledice so nepotrebne izgube čebel in neznana količina ostankov nedovoljenih
sredstev v medu in vosku.
Glede na splošno težnjo ljudi po uživanju zdrave in neoporečne hrane
se bomo morali v ta prizadevanja vključiti tudi čebelarji, sicer bomo
ostali brez porabnikov naših pridelkov. Vse to pa seveda zahteva veliko
več znanja in truda, kot ga je povprečen čebelar pripravljen vložiti
v svoje čebelarstvo. Tudi novi evropski predpisi o pridelavi zdrave
hrane nas bodo prisilili, da bomo pri naših čebelah bolj zavzeti, če
bomo hoteli še tržiti med in druge čebelje proizvode. Za ta namen se
bomo morali vsi prizadeti sprijazniti z (ne)potrebnim vodenjem evidenc
o uporabi različnih kemičnih sredstev v čebelarstvu, čeprav se mi zdi,
da bo to še teže uveljaviti kot pravilno uporabo sredstev za zatiranje
varoe. V praksi bi lahko na prste ene roke naštel tiste čebelarje,
ki že redno vodijo čebelarski dnevnik o uporabi kemičnih sredstev v
svojem čebelarstvu.
Avtor: Borut Preinfalk, NVI |
