|
Odločitev za prevoz čebel in vožnja
Čebele prevažamo samo s tehtnim razlogom. Že vsako nepotrebno odpiranje
panjev škoduje čebelam, kaj šele nekaj ur tresljajev in vznemirljiva
vožnja.
Posledice prevažanja so:
* prenehanje ali zmanjšano zaleganje matice,
* slabo, samo delno hranjenje zalege v času prevoza,
* velika poraba hrane (od 0,5 do 1,25 kg na družino),
* nekaj ur trajajoča žeja čebelje družine,
* prekinitev pravega bioritma družine, ki se lahko stopnjuje do pravega
stresnega stanja,
* možnost aktiviranja prikritih povzročiteljev bolezni in njihov množičen
izbruh,
* staranje čebel in obvezna izguba pašnih čebel,
* ponovna orientacija čebel in s tem nastale izgube itn.
Med vsako vožnjo izgubimo od 0,10 do 0,75 kg čebel na panj. Raziskovalci
so z natančnimi meritvami dokazali, da po vsakem prevozu najbolj umirajo
starejše že usmerjene pašne čebele. Njihova umrljivost je lahko celo
več kot 40-odstotna. Ta izguba se nadomesti šele po sedmih do desetih
dneh. Vsako pretiravanje ali malomarnost ob pripravi na prevoz in med
vožnjo se hitro maščuje. Če je mogoče, pripeljemo na pašo že nekaj dni
pred začetkom medenja.
Razlogi za prevoz čebel so predvsem naslednji:
* izkoriščanje medonosne in razvojne paše,
* premik čebel na stojišče za prezimovanje,
* umik čebel pred nevarnostjo kužnih bolezni ali zastrupitev,
* umik čebel pred elementarno nevarnostjo (požar, voda, plaz...),
* pojav nadlegovanja in vznemirjanja čebel (medved, gradnja...),
* prodaja čebel itn.
Pred odločitvijo za prevoz mora čebelar urediti še
naslednje:
– pridobiti dovoljenje lastnika zemljišča, kamor bo postavil čebele,
– izpolniti vse obveznosti do upravljalca pasišča.
 Potem ko se odloči in uredi vse potrebno, lahko čebelar preseli čebele,
vendar pri tem nikakor ne sme škodovati ljudem, drugim čebelam, živalim
in prometni varnosti.
Pred prevozom naj si čebelar obvezno ogleda pot in dostop na mesto, kamor
bo postavil čebele. Po potrebi pokosi podrast, poravna teren, odstrani
druge ovire, se prepriča o nosilnosti mostov, izmeri višino podvozov
itn. Dobro je, da glede na nebesne strani postavimo čebelnjak na paši
enako, kot je bil usmerjen pred tem. Najugodnejši položaj si ob ogledu
enostavno označimo. Ob tem upoštevajmo tudi možnost, da bo treba čebele
odpeljati. Čebele naj imajo dovolj prostora za ustrezen izlet, za koridor
izleta. Junija, julija in v prvi polovici avgusta lahko čebelnjak postavimo
na polsenčno mesto pod drevesa, vse ostale mesece pa samo na ustrezna
topla, sončna mesta. Nikoli ne postavljajmo čebel na prostor, kjer lahko
čebelnjak zalije voda, kjer obstaja velika nevarnost požara, zastrupitev
ali eksplozij. Izogibajmo se električnih daljnovodov, plinske napeljave,
kanalizacijskih jaškov, avtocest, bližine večjih vodnih površin, železniške
proge, gradbišč, tovarn, smetišč, igrišč in pokopališč. Preverimo tudi,
ali ni v bližini ponoči močne luči (npr. teniško igrišče), medvedjih
brlogov, konjskih hlevov...
Čebelar naj predvsem pazi, da spomladi na razvojni paši ne postavi čebelnjaka
v bližino drugega čebelnjaka in da ne namesti svojih čebel na paši pred
drug čebelnjak v smeri, od koder se vračajo pašne čebele. Prav tako ni
dovoljeno postavljati čebelnjaka v gozdu na mesto, označeno za spravilo
lesa. Marsikatera druščina čebelarjev prevoznikov se je razšla, ker so
na istem travniku neprevidno postavili čebele različnih lastnikov.
Pred pašo moramo imeti močne in žival-ne čebelje družine. Slabe družine
pred pašo raje združimo. Od pol kamiona močnih družin bomo iztržili več
kot od celega kamiona slabih. Vsaka družina naj ima vsaj 7 kilogramov
hrane in dovolj primernega satja. Na pašo ne smerno peljati brezmatičnih
družin in trotovcev. Dnevni čas prevoza – dan ali noč – izberemo glede
na začetek medenja in vremenske razmere. Ob slabem vremenu ne silimo
na vožnjo zaradi svojega zdravja in zdravja čebel ter iz varnostnih razlogov.
Če je mogoče, po kostanjevi paši izberemo hladnejšo noč.
Pred samo vožnjo obvestimo upravljavca paše in lastnika zemljišča, da
gremo na pot. Hkrati se pozanimajmo o tamkajšnjem vremenskem stanju.
Vozniku in spremstvu natančno razložimo smer vožnje in morebitne ovire.
Proti večeru gremo spočiti in dobro opremljeni k čebelnjaku in začnemo
priprave na prevoz. Najprej uredimo zračenje panjev; pri tem opravilu
bodimo zelo natančni, upoštevajmo nevarnost zadušitve čebel pa tudi nevarnost
prehlada zalege in čebel. Pritrdimo vse premakljive panjske dele, odprimo
ali odložimo okna z vrat prevoznega čebelnjaka, da omogočimo zadosten
prepih. Utrdimo panje in razbremenimo tehtnico, vso opremo v notranjosti
čebelnjaka pritrdimo na ustrezna mesta. Nato zložimo in utrdimo streho.
V vozilu priključimo akumulator, uredimo tahometer, kontroliramo nivo
olja, hladilne vode in zavorne tekočine. Namestimo in naravnamo ogledala
ter očistimo stekla.
Ob mraku prižgemo kadilnik in podimimo čebele, da se umaknejo v notranjost
panja. Ko prilete domov zadnje pašne čebele, začnemo zapirati panjska
žrela. Kadar je zelo vroče in čebele v dolgih grozdih visijo z brad panjev,
grozde čebel že podnevi ometemo na tla. Hkrati z mešanico vode in kisa
poškropimo okolico žrel panjev in naletne deske. Če to ne zadošča za
miren umik čebel v notranjost panjev, ponovno poškropimo zunanje čebele
z okisano vodo, tokrat primešajmo še bezgov sok. Če tudi to ne pomaga,
dodajmo omenjeni raztopini še 1 do 2 % benzaldehida. Tako se bodo čebele
mirno umaknile v notranjost panjev, še posebno če smo prej zadaj uredili
primerno zračenje.
Pospravimo okolico čebelnjaka, ugasnemo in zatesnimo kadilnik ter ga
shranimo na mesto, ki je varno pred ognjem. Preverimo, ali imamo pri
sebi vso potrebno opremo za osebno zaščito pred čebeljimi piki. Vžgemo
motor in počakamo, da se ogreje in da se rezervoarji napolnijo z zrakom.
Preskusimo še delovanje zavor, preverimo pritisk oljne črpalke, pregledamo
luči in šele potem odpeljemo.
Priporočljivo je, da vozniku prevoznega čebelnjaka priskrbimo ustrezno
spremstvo, najbolje z osebnim vozilom, v katerem imamo poleg hrane vedno
s seboj rokavice, pajčolan, delovni kombinezon in dokumente za prevoz
čebel, lastne in prometne dokumente, polno denarnico in nekaj kozarcev
medu. V samem prevoznem čebelnjaku pa naj bo dovolj vode; če bi se morebiti
pokvaril hladilni sistem, potrebujemo še motorno olje in zavorno tekočino
ter najnujnejše rezervne dele.
Med vožnjo se po nekaj deset kilometrih ustavimo na primernem mestu in
na hitro preverimo počutje čebel, kontroliramo kolesa in zavorni sistem.
Med postankom ne ugašajmo motorja, razen pri polnjenju goriva na bencinski
črpalki. Vozimo zelo previdno, brez sunkov. Pazimo na nizke in nevarne
veje, ki bi lahko poškodovale streho ali panje. Vozniku z močno svetilko
pokažimo mesto, kjer naj ustavi vozilo.
 Voznik zapelje na pripravljeno mesto, preverimo tudi, ali je vozilo v
vodoravnem položaju. To je še posebno pomembno pri delu v velikih listovnih
panjih, ki imajo zadaj sate v topli stavbi, in pri krmljenju v vseh panjih.
Še enkrat ocenimo primernost izbranega prostora. Vodno hlajen motor lahko
takoj nato ugasnemo. Previdnejši moramo biti pri zračno hlajenem motorju,
ki ga pustimo v prostem teku še 5 do 15 minut, da se primerno ohladi.
Po potrebi se na hitro okrepčamo in lotimo dela. Podložimo vozilo, pokrijemo
kabino, snamemo ogledala in spone na akumulatorju. V kadilniku prižgemo
ogenj in pokadimo čelno stran panjev. Če je zračenje panjev urejeno skozi
naletno desko, poškropimo žrela in čebele z vodo. Čebele se hitro umirijo,
medtem namestimo streho in jo utrdimo ali samo dvignemo in utrdimo nadstreške.
Ponovno obremenimo tehtnico. Glede na letni čas, moč družin in vremenske
razmere se pripravimo na odpiranje panjev; pred tem se obvezno zaščitimo.
Odpremo panj, s kadilnikom enkrat pihnemo dim v žrelo. Če smo na cilj
pripeljali zgodaj v temi, panjev ne odpirajmo prezgodaj, da čebele ne
bruhnejo iz žrel v mokro ali rosno naravo, zlasti za mlade čebele je
to večkrat usodno. Ponoči odpiramo panje po vrsti, navadno od zgornje
vrste navzdol. Malo bolj oddaljen spremljevalec ali voznik nam sveti
v naletne deske panjev. Zjutraj ob svitu ali že podnevi pa odpiramo panje
posamično in bolj postopoma, tako da se vse čebele ne vsujejo naenkrat.
Večkrat premaknemo lestev, levo od lestve vse tri panje po višini in
desno od nje odpremo vse tri panje po višini. Ko to opravimo enkrat na
obeh straneh vozila, se vrnemo na mesto, kjer smo začeli, in enako v
zamiku dokončamo odpiranje. Čebele iz že odprtih panjev navadno niso
več napadalne. S postopnim odpiranjem je manj zaletavanja čebel in nepotrebnih
žrtev.
Pogasimo ogenj v kadilniku, uredimo hodnik in zapremo lopute za zračenje
panjev ter okna na vratih. Čez čas še enkrat natančno pregledamo, ali
smo odprli prav vse čebelje družine. Nato vse pospravimo, zaklenemo vsa
vrata in na prevozno enoto na vidno mesto zunaj smeri letenja namestimo
kopijo dokumentov ter svoj naslov in telefonsko številko. Vsak čebelar
ali mimoidoči nas bo tako lahko opozoril na roj, ropanje ali kakšno drugo
nevšečnost.
Preden gremo domov, ocenimo letenje čebel, po potrebi obiščemo še domačega
čebelarja in lastnika zemljišča.
Čebele navadno vozimo ponoči. Če se za prevoz odločimo v hladnem vremenu
zgodaj pomladi ali pred zimo, vozimo raje podnevi. Pazimo, da v tem primeru
dnevna temperatura ne preseže 17 °C in da ni nižja od 12 °C. Če je hladneje,
omejimo zračenje. V tem primeru sploh ne uporabljamo zračenja skozi žrela,
skozi sprednjo stran panjev. Čebele bodo dobile dovolj zraka že zadaj
skozi okenca na vratih. Če smo pripeljali na cilj v mrzlem vremenu, ko
temperatura ne presega 13 °C, čebel ne smemo odpreti pred nočjo, ker
bi sicer izletele in ostale otrple zunaj.
Pozimi sploh ne priporočamo prevoza! Kadar nikakor ne gre drugače, takrat
izberimo dan, ko je v vsaj 8 °C nad ničlo. Prostornejše panje vozimo
odete brez zračenja in spredaj dobro zatesnjene. Bolj utesnjenim panjem
le zadaj malo privzdignemo ali zavihamo opaž. Na cilju jih lahko takoj
odpremo samo, če je topleje od 13 °C, sicer obvezno šele v mraku. Če
leži sneg, ne smemo odpirati pred nočjo. V zelo vročih dneh čebel raje
ne prevažamo. Kadar pa smo prisiljeni prepeljati čebele, odprimo vse
zračenje na panjih in vozimo med drugo in tretjo uro zjutraj do svita.
Družino hitro rešimo zadušitve, če smo se na takšno možnost prej pripravili.
Odpremo obe loputi vrat, na njihovo mesto vstavimo mrežni okvir. Preden
zapremo vrata, odstranimo spodnjo letvico v plodiščnem okencu. Pašne
čebele se bodo umaknile v zadnji del panja za okenca. Tako družina ne
bo več utesnjena in bo skozi mrežo v izrezu vrat dobivala dovolj zraka
ves čas vožnje. Ob prvem naslednjem obisku odstranimo mrežice z vrat
in družino uredimo. To je precej hitrejša in boljša rešitev kot odvzemanje
mediščnih satov.
Prevažanje nakladnih panjev je precej zahtevnejše kot prevažanje AŽ-panjev.
Družine se v nakladnih panjih težje zadušijo, ker jim zlahka povečujemo
prostor in poljubno uredimo zračenje. Priprava na vožnjo pa je dolgotrajna,
še težje je panje naložiti. V svetu jih nalagajo strojno na paletah,
ponekod jih prevažajo celo s helikopterji.
Zadušitev čebel in posebne
nevšečnosti pri prevozih
Ko čebele zapremo, postanejo nervozne. Ponoči in v hladu so mirnejše.
Ko se zdani in temperatura narašča, je vznemirjenje čebel vse hujše.
Kolikor močnejše so družine v prostoru panja, toliko prej se bodo zadušile.
Čebele – vse mastne in črne – včasih še za silo lezejo po strganem
satju. Zadušena pokrita zalega dobi opeki podobno svetlejšo barvo.
Takrat obilje zraka nič več ne pomaga, za družino ni več rešitve. Vroč
tekoč med se poliva naokoli, satje je popolnoma mehko in toplo, pravzaprav
je tik pred tališčem, železni deli v panju so kar vroči. Izkušen čebelar
zazna zadušitev že po vonju. Škropljenje z vodo med ulice pomaga le
pred kritičnim vznemirjenjem čebel, prav tako hitro povečanje prostora
in izpuh zraka iz rezervoarja ali dobrega praznega puhalnika. Nekaj
minut po kritičnem vzburjenju je prepozno za vsako pomoč.
Zato naj bo zračenje panja med prevozom vedno večje od minimalne potrebe,
med mora biti dozorel, še bolje iztočen. Čim več je v panju medu, tem
bolj se v njem zmanjša količina zraka. Čebele ob nevarnosti zadušitve
raje hitro odpremo, ne da bi ugasnili motor. Izguba bo manjša, če bomo
zgubili četrtino pašnih čebel, kot pa zadušili cele družine. Najhitreje
zadušimo močne družinice v prašilčkih z mladim satjem. Za to je najnevarnejši
prav sedemsatar, ker ima na število celic najmanjšo prostornino. Takim
panjem posebej izdelamo povečano zračenje, sicer lahko v njih zadušimo
že srednje močne družinice ali narejence po nekaj kilometrih prevažanja
v sosednji čebelnjak.
Zadušeno zalego vedno neškodljivo odstranimo, da se ne usmradi.
V čebelnjaku mora biti poleg obveznega kompleta prve pomoči tudi sredstvo
za ublažitev čebeljih pikov. Pri zdravniku bomo dobili recept za mazilo,
za hujši primer tudi tablete. Če so čebele močno opikale voznika, ta
ne sme na vožnjo. Pazimo tudi na radovedne otroke, ki se pri postavljanju
čebel na stojišče radi preveč približajo in izpostavljajo nevarnosti.
Mnogi čebelarji so že ugotovili, da so bile čebele prej doma kot sami.
Vedno moramo natančno oceniti razdaljo med starim in novim stojiščem.
Ta naj bo poleti vsaj 9 km, pozimi pa vsaj 4. Paziti je treba tudi pri
vrnitvi. Če se poleti vrnemo s čebelami prej kot v mesecu in pol, pozimi
pa prej kot v treh mesecih, pazimo, da je enota enako obrnjena in točno
tam, kjer je bila postavljena že prej. Če smo zavestno ali nenamerno
prepeljali čebele na krajšo razdaljo, nastavimo na staro mesto nekaj
rezervnih družin.
Kadar namenoma prestavimo manjše število panjev na bližnje stojišče,
to lahko storimo brez škode. Izdelati moramo posebno škatlo, ki jo namestimo
popolnoma tesno na verando panja. Škatla ima znotraj dve ali tri povezane
temne pregrade z luknjami, čez katere lahko pridejo čebele na svetlobo.
Tako se ponovno orientirajo. V ta namen lahko za silo uporabimo tudi
slamo ali gozdni mah na žrelu.
Med prevozom moramo panje vedno dobro pritrditi, kar je še zlasti pomembno
na prikolicah za osebni avtomobil. Tudi kontejnerske enote vedno pritrdimo
z vsemi vijaki in vezmi, kajti nesreča nikoli ne počiva. Isto naj velja,
ko vozimo med v velikih sodih in so ti lahko zaradi velike teže, majhne
prostornine in okrogle oblike zelo nevarni za druge udeležence v prometu.
Kadilnik je zelo nevaren čebelarjev pripomoček, če ga ne ugasnemo po
končanem delu ali pred prevozom. Nevarnost požara je kljub pazljivosti
stalna. Če se nam med vožnjo vžge guma, obstaja zelo majhna verjetnost,
da jo bomo pogasili. Odvijmo kolo in ga odkotalimo na varno razdaljo,
kjer ogenj pogasimo ali pa pustimo, da guma varno zgori. Ne izgubimo
razsodnosti in urno rešimo, kar se rešiti da. Z gasilnim aparatom omejimo
požar, zaščitimo roke in obraz ter podložimo vozilo. Predvsem gasimo
prevozno enoto. Če nam med vožnjo zagori na motorju, vozilo takoj ustavimo
in gasimo. Ko smo pogasili, takoj izklopimo akumulatorje in preglejmo
nastalo škodo. V vozilu nikoli ne hranimo starih krp in drugega vnetljivega
materiala blizu rezerve goriva, maziv, akumulatorja ali agregata za proizvodnjo
elektrike. Priporočamo, naj ima vsak prevoznik čebel poleg obveznega
še večji zanesljiv gasilni aparat.
Avtor: Pavel Zdešar |
|
|
