|
Izdelava AŽ-panja
 AŽ-panj je trdno in natančno izdelan iz najmanj tri leta sušenih smrekovih
desk ali vsaj umetno v komori pravilno osušenega in razteznostno nevtraliziranega
lesa ter nekaj kovinskega okovja in mreže. Les za panje mora biti brez
grč, ki lahko pozneje izpadajo, in predvsem za vsak del panja po rasti
pravilno izbran in obrnjen.
Obod je narejen iz ozkih desk, ki so v strojno
izdelanih utorih trdno zlepljene v ploskve oboda, te so na stičnih stranicah
nazobčane (rogljič-ene, scinkane) in torej zelo trdno sestavljene. V obodu
so izrezane zareze za šest prečnih železnih nosilnih palic s premerom 8
mm, ki jih lahko odstranimo, in za dve letvi z vijačnimi zaporkami, s katerima
pritrdimo notranja okna. Na ustrezni razdalji od stropa je pri sredini
znotraj pokončnih sten oboda pritrjen po en dolg nosilec matične rešetke
ali več točkovnih nosilcev, kar je odvisno od izvedbe same rešetke. V stičiščih
oboda zadaj so v vogalih strojno izdolbeni utori za štiri pločevinaste
vogalnike, ki so izdelani in priviti tako, da ostane rob oboda raven. V
desno pokončno stranico oboda sta z zadnje strani uvita moška dela tečajev
vrat in enako v sredino leve stranice močan škrnjak. Vse ploskve oboda
pa tudi druge ploskve delov panja so gladke.
Sprednja notranja stena je izdelana iz dveh ožjih pokončnih desk in več
ozkih, vodoravno vstavljenih desk, ki so na stičišču z utori spojene in
zlepljene v trdno pravokotno ploskev brez razpok, točno v merah notranje
višine in širine panja. Tako namestitev in utrditev notranje stene ter
pločevinastih vogalnikov zadaj drži obod točno v pravem kotu, kar je zelo
pomembno za ustrezno lego in odpiranje notranjih oken v panju.
Na notranji strani sprednje stene so pribita iz pocinkane pločevine strojno
izsekana razstojišča. Sredi stene je izrez zgornjega žrela, pri dnu pa
izrez za žrelno letev, ki je praviloma iz boljšega lesa. Med zunanjo sprednjo
steno, ki je pribita na rob oboda v širini panja z moškimi deli utorov
navzgor in notranjo steno, je 22 mm izolacijskega prostora. Okoli izreza
zgornjega žrela so pribite male letvice, ena prečna letvica pa spodaj oblikuje
strop verande. Ves vmesni prostor je praviloma zapolnjen z dobro izolacijo,
ki je ne naselijo mravlje in ne vpija vlage. Vodoravno je takoj pod izrezom
zgornjega žrela nameščena zgornja brada iz trdega lesa, ki je obenem ročaj.
Spodaj je enako kot ostale deske sprednje stene z njimi z utorom tesno
povezana, ob straneh pa močno privijačena v obod.
Naletna deska je z dvema šarnirjema z vijaki pritrjena na sprednji rob
dna panja. Spodnja brada ima okrogel zračnik z mrežico na notranji strani,
na zunanji pa iz žice izdelano zabito sedalo za škrnjak. Ko spodnjo brado
zapremo, se uleže v verando in nasloni na letvice, ki jo razmejujejo od
izolacijskega prostora. Obe žreli zapiramo z lesenimi vložki, ki jih držita
škrnjaka, enako je pritrjena žrelna letev. Vrata panja so z globokimi utori
sestavljena kot okvir in tesno zlepljena. Sredina vrat ima tanjše, proti
robovom prirezano polnilo, prezračevalne lopute pa so pritrjene s po dvema
šarnirjema. V desni rob vrat sta uvita ženska dela tečajev, na sredini
leve stranice okvirja blizu roba pa je zabito sedalo glavnega škarnjaka.
Na spodnjem robu zgornje deske okvirja vrat je prilepljen in privit oprimek
iz trdega lesa. Notranji rob vrat je izrezan tako, da se zaprta vrata vtisnejo
za do 1 cm v notranjost panja, s preostalim robom pa se naslonijo in pokrijejo
polovico zadnje površine oz. debeline sten oboda. Lopute se preklopijo
navznoter in omogočijo zračnost. Okence v plodišču je narejeno iz okvirja,
pitalnika, letvice in naslonk za zaporke.
Na notranji strani okvirja sta pribiti dve vrsti razstojišč. Na notranjem
robu okvirja je ustrezen utor, tako da vstavimo pitalnik ali mrežnat notranji
okvir mediščnega okenca in pritrdimo s škrnjakom. Spodnja letvica ima zareze,
kjer škrnjaki stojijo uvijačeni v okvir okenca in tako pri premeščanju
ostane letvica pritrjena. Naslonke za zaporke rabijo tudi kot oprimki za
odpiranje okenc, zato so prilepljene in še privite. Mreža ima zakrivljene
robove in je pribita. V pitalniku je do dna speljana ob notranji steni
tako, da imajo čebele le 1 cm prostora po vsej širini do klaje. Tako ni
ostra, ni mrtvic in lahko vstavimo pogačo. Mediščno okence je enako, le
brez nožic in letvice ter ima notranji okvir z mrežico. Vanj lahko vstavimo
spodnji pitalnik ali obrnemo okvir z mrežico in dobimo prostor z gradilnikom
trotovine. Matična rešetka sega sama ali s podaljškom do roba okenc. Najboljša
je velika samonosilna, toplejša pa je manjša in vgrajena v lesen okvir.
Največ čebelarjev ima danes 10-satne AŽpanje, ki so bili večinoma izdelani
v mizarskih delavnicah vrhniških mizarjev in čebelarjev Groma, Japlja in
Kržeta. Mnogo čebelarstev ima 9-satarje, prevozna čebelarstva pa tudi 11-satne
AZ-panje.
Izdelava AŽ-panja je precej zahtevna in najbolje je imeti vse panje v določenem
čebelarstvu od istega izdelovalca. Tako se nam vsi deli točno prilegajo
in lahko delamo brez težav. Veliki izdelovalci imajo desetletja iste mere,
zato lahko izrabljene dele zamenjamo. Kakovosti izdelave panjev pri nas
ni kaj dosti pridati, saj je standardno dobra.
Vzdrževanje AŽ-panja
Zgornja brada rada napoka ali postane prhka, tudi spodnja brada ali naletna
deska bi bila lahko nekaj debelejša in iz najboljšega mehkega lesa.
Šarnirji ne bi smeli biti navadni pocinkani, ampak vsaj iz medenine
ali še boljše iz nerjaveče pločevine. Vsi železni deli naj bi bili
obvezno pocinkani. Zaradi uporabe kislinskih hlapov pri zatiranju bolezni
čebel naj bi bila mreža na okencih iz močne plastike. Prostor med obema
sprednjima stenama bi moral biti zapolnjen z boljšo izolacijo. Panj
bi moral izdelovalec v celoti impregnirati s sredstvom, ki ne zapre
lesa, zunanjo sprednjo stranico pa tudi namočiti v temeljno barvo,
ki bi ji dodal sredstvo proti lesnemu črvu. Tako bi kupec panj samo
dokončno pobarval z barvami, prepoznavnimi čebelam. Za prisojne in
tople lege čebelnjakov bi izbral svetlejše barvne odtenke, za hladnejše
lege pa lahko temnejše.
AŽ-panj najbolje pobarvamo ročno s čopičem. Najprej obrusimo preostre
robove, nato obvezno z redkejšo temeljno barvo brez varčevanja močno
premažemo zunanjo prvo stran in za robom še 5 cm proti sredini po celem
obodu panja. Enako posebno dobro premažemo z notranje strani pri žrelu
prvo steno do višine spodnjega razstojišča in enako visoko spodaj v kotih
obod ter dno ob žrelu. Tam je panj najbolj izpostavljen trohnenju. Na
posušeno podlago še dvakrat nanesemo izbrane barve. Uporabimo najbolj
kakovostne barve, odporne na vremenske vplive. Najbolj zahtevni čebelarji
pobarvajo panj tudi zadaj, da ga lažje čistijo. Pobarvamo samo rob in
notranjost oboda do globine okenc.
Zelo primerno pa je v presojen lak ali lanen firnež dvakrat pomočiti
pitalnik, ker potem trajno tesni in ne vpija vlage, še zlasti če je zadnja
stena pitalnika iz lesonita. Pobarvamo lahko tudi vrata, vendar potem
rada močijo. Ves obod lahko zunaj prebarvamo z lazuro, ki ščiti in oplemeniti
les. Nikakor pa oboda ne smemo prebarvati z barvo ali lakom, ki zapre
les; tako pobarvan panj ne diha in zelo moči; čebele v njem trpijo in
slabo prezimujejo. Prav tako se nam lak ne sme zasušiti v mrežnih odprtinicah,
zato jih pred sušenjem izpihamo. Znotraj panja ne uporabimo strupenih
snovi in premazov. Lahko pa pobarvan panj enkrat (satniki morajo ostati
nepobarvani) znotraj in zunaj prepojimo z navadnim kurilnim oljem (nafto)
in ga pred naselitvijo prezračujemo vsaj en mesec.
Praksa kaže, da tako pripravljeni panji zdržijo 40 let prevažanj, na
stalnem mestu pa kar celo življenje čebelarja in dlje. Tako neredko vidimo
v čebelnjakih naših najstarejših čebelarjev naseljene in popolnoma uporabne
panje, ki so jih dobili od svojih očetov. Naj smo panj še tako skrbno
in lepo pobarvali, ga nato dobro in dolgo zračili, pred naselitvijo še
dobro natrli z meliso, bomo ugotovili, da novih in prebarvanih panjev
čebele ne marajo, zato je prvo leto uspeh nekaj manjši.
Satnik
Satnik mora biti natančno izdelan, zunanje mere so strogo samo 260 x
410 x 25 mm. Zaradi vedno natančnejše strojne izdelave panjev, novih
tipov velikih listovnih panjev, razstojišč in novih strojev za odkrivanje
satja je natančnost mere satja še pomembnejša. Pokončni letvici sta
debeli 8, vzdolžni pa 15 mm. Polkrožno izžlebljenje zgornjega in spodnjega
dela satnika je tolikšno, da ostane na robovih še 2 do 3 mm ravnine,
enako so spodaj in zgoraj izžlebljene tudi pokončne letvice. Spodnja
letvica ima po sredini notranje strani izrezan 2 mm globok in 3mm širok
utor, ki rabi za namestitev sat-ne osnove. Satniki naj bodo iz lipovega
lesa, lahko pa tudi topolovine ali drugega lahkega mehkega lesa, ki
se ne bo klal. Biti morajo lepo izžlebljeni in predvsem natančno in
dobro zbiti, tako da žeblji ne razkoljejo letvic ali da te ne počijo
in da je satnik uporaben tudi, ko je satje že izdelano pri točenju.
Nekateri izdelovalci satnike celo zlepijo in vogale rahlo obrusijo,
najbolj zahtevni pa celo izdelajo zobat spoj (scinkajo ali naredijo
utor). Luknjice za žico morajo biti izvrtane točno v sredini širine
satnika v navpičnem razporedu ali dvojne črke M.
Avtor: Pavel Zdešar |
|
|
