Prva čebelarska sveta maša Čebelarskega društva Dolsko

05.11.2019 9:46:21
Tajništvo
Čebelarsko društvo Dolsko letos praznuje 100-letnico delovanja. Visoko obletnico obeležuje z različnimi dogodki. Osrednje društveno praznovanje je potekalo 1. junija na domačiji Pr'krač. Tokrat pa smo se čebelarji ter ostali vabljeni 19. oktobra zbrali pri praznovanju svete maše v župnijski cerkvi Svete Marjete v Dolu. Sveto mašo je za vse žive in pokojne čebelarje ter v priprošnjo za dobro čebelarsko letino v prihodnjem letu daroval domači župnik Alojzij Grebenc. Letošnja letina je bila namreč ena najslabših, saj ni bilo možno iztočiti kaj dosti medu. Nam pa je zato g. Grebenc s skrbno pripravljeno pridigo vlival upanje in zavest, da je poleg njenih pridelkov, čebela pomembna tudi kot zgled iz katerega lahko črpamo pomembne življenjske vrednote.
Čebela je izjemno stara, saj imamo njene najstarejše fosile stare 350 milijonov let. Že v pradavnini so ljudje odkrili, kako si osladiti svoje življenje z njihovim pridelkom in vse do 17. stoletja, ko nastopi industrijska pridelava sladkorja, je bil med praktično edino sladilo. Čebele pa nas tudi učijo, kako pravilno živeti, da življenje ne bo grenko. Predvsem marljivo. Znan je napis na številnih slovenskih čebelnjakih »Tle se špeglajte lenuhi, pri tej mali marni muhi!« ali pa latinska besedna igra »Si sapis, sis apis«, kar pomeni, če si moder, bodi kakor čebela. Kažejo nam tudi urejenost s svojim šesterokotnim satjem, smotrno organiziranost z delitvijo vlog v čebelji družini med čebele delavke, trote in matico ter odlično orientacijo pri iskanju paš v okolju ter vračanju v pravilen panj. Vse našteto so še kako potrebne lastnosti za človeka. Zato ima razmišljujoči človek, do čebele, te čudovite Božje stvaritve, posebno spoštovanje. Ob slovesu s tega sveta ji rečemo: čebela umre in ne pogine kot druge živali.
Svoj nagovor je g. Grebenc zaključil z mislijo, da je vera kot med za duhovno življenje, nekaj sladkega in dobrega, saj je edina, ki ima odgovor na vprašanje smisla življenja ter dodal: »Spoštovani čebelarji v duhu hvaležnosti za čebele in njihov nauk bodite misijonarji veselega oznanila. Naj Bog blagoslavlja vaše delo. Skrbite za čebele, ki so vidni izraz Božje dobrote in skrbi za človeka. Zato k zaključnemu Amen še čebelarski pozdrav: »Naj medi!«
Zahvaljujemo se vsem čebelarskim društvom (Moravče, Lukovica, Krtina Dob, Mengeš) in njihovim praporščakom, ki so se odzvali vabilu in slovesnost povzdignili v svečanih čebelarskih oblekah z društvenimi čebelarskimi prapori, ki so stali poleg domačega prapora ČD Dolsko. Sveti maši je sledilo družabno srečanje v župnijskem domu, kjer smo se čebelarji, ob medenem pecivu in ostalih dobrotah, zadržali še v prijetnem čebelarskem klepetu. Ob samem dogodku ostaja vtis, da bi tako kot drugod po Sloveniji, kjer na god svetega Ambroža, zavetnika čebelarjev, praznujejo svete maše, le ta tudi pri nas postala tradicionalna.
ČD Dolsko


 
CELOTNO BESEDILO PRIDIGE ČEBELARSKE SV. MAŠE v Dolu 19. 10. 2019
Alojzij Grebenc, žpk
 
Spoštovane čebelarke in čebelarji
Verjetno veste, da spadate s svojo dejavnostjo med najstarejše gospodarske panoge, saj imamo več tisočletna poročila o tem, da je človek že v pradavnini znal uporabiti delo čebel zato, da si je osladil svoje življenje; na poseben način pa brez beseda oznanjate bit slovenskega človeka za katerega je nekoč veljala prislovična oznaka, da je tih, delaven-marljiv kot čebela. Gotovo veste, da je v Sloveniji pet čebelarjev na tisoč prebivalcev.
Čebela je izjemno stara Božja stvaritev saj imamo najstarejše fosile stare 350 milijonov let. V Prusiji so pred desetletji našli fosil čebele v jantarju – jantar je neke vrste smola, ki okameni in je po oceni star 50 milijonov let. Vemo, da so čebele koristno uporabljali že stari narodi: Sumerci, Babilonci, Kitajci, Egipčani, Grki in Rimljani. Na svetu je več kot 20 tisoč vrst čebel, v Sloveniji 550. Najbolj je znana kranjska sivka, ki je znana v številnih državah Evrope, zlasti na Balkanu, v severni Grčiji, Romuniji, Bolgariji, Madžarskem, Češki in v Slovaški vse do Karpatov. Nemci jo imenujejo Krainer Biene, za razliko od nemške, ki je temnejše barve. Pri filozofiji so nam dajali čebelo za zgled smotrnosti in urejenosti Božjega stvarstva. Čebela je izjemna žuželka, ki skoraj nima napak. Razvita je do popolnosti. Več deset tisoč let jo človek pozna pobližje in se od nje tudi uči, ko občuduje to Božjo stvaritev. Do čebele ima razmišljajoči človek posebno spoštovanje. Zato ji ob slovesu s tega sveta rečemo: čebela umre in ne pogine kot druge živali. Pri nas Slovencih in verjamem, da je tudi pri drugih narodih prišla v številne pregovore kot so: priden kot čebela, len kot trot, slajši kot med, Izraelci so obljubljeno deželo označili kot deželo v kateri tečeta mleko in med. meni je zelo ljub napis, ki ga je menda zapisal Valvasor in se glasi:«Tle se špeglajte lenuhi, pri tej mali muhi!«vabilo k delavnosti in redu v življenju. Čebele so poznali tudi naši stari, davni predniki stari Slovani. Za Slovence upravičeno rečemo, da so tu doma čebelarji. Naš rojak Anton Janša, rojen v Breznici na Gorenjskem 13. septembra 1733 in umrl na Dunaju 20. maja 1776, kamor ga je poklicala cesarica Marija Terezija je kranjsko čebelo ponesel na cesarski Dunaj. Postal je učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Napisal je razpravo o rojenju čebel in knjigo: Popolni nauk o čebelarstvu, ta je izšla že po njegovi smrti. Janša je uporabljal panje t.im. kranjiče. Tu so naši predniki dodali še eno posebnost, namreč poslikane panjske končnice iz srede 18. stoletja. Na njih so naslikali šaljive in poučne prizore. Z njimi so malo smešili določene poklice in stanove: recimo živali pokopavajo lovca, medved nese križ, zajci nesejo lovca, lisica je za spremstvo; krojač beži pred polžem, hudič brusi jezik –saj vemo komu, da ne bo zamere; potem so še nabožni motivi: sveta Trojica, Mati Božja, zakramenti in podobno. Tega drugi narodi nimajo. Slovenija je tudi uveljavila praznik čebel v svetovnem merilu 20 maj na rojstni dan čebelarja Janša. Za kranjsko čebelo sivko sem na spletu prebral, da je delavna, skromna in ima odličen občutek za orientacijo. To pa so odlike, ki so nujno potrebne vsakemu človeku, posebej še kristjanu. Vrednota delavnosti – da v njej odkriješ svoje življenjsko poslanstvo, blagor človeku, ki je zadovoljen s svojim delom. Ko sem bil pred desetletji še kot študent v Ulmu in sem obiskal najvišji zvonik pri srednjeveški katedrali visok 168 metrov so nam pripovedovali anekdoto o kamnoseku, ki je z veliko natančnostjo klesal iz kamna rožo. Pa mu je nekdo rekel:«Kaj se mučiš, saj te rože ne bo nihče videl.« Pa mu mojster odgovori:«Zame je važno, da jo Bog vidi.!« Da vsako delo naj bi bilo tako opravljeno kot da delaš za Boga. Druga značilnost kranjske čebele je skromnost. Čebela se zadovolji s tem kar ima. Čebela ob vsem obilju narave ostaja skromna. Tako je pač ustvarjena – determinirana, torej določena do tu in nič več naprej. Živi po v naprej določenem programu. In nazadnje kranjska sivka ima odlično orientacijo. Kako potrebna lastnost za človeka. Prav modrost! Kot je pred časom rekel 56 letni umirajoči ameriški multi milijonar, ko je ugotovil, da ura za 30$ kaže isti čas kot ona za 300$. Orientacija za kristjana je Bog in Božje razodetje zapisano v Svetem pismu in odrešenjska ustanova Cerkev. Jutri je misijonska nedelja, ko se zavedamo naše naloge, da ovrednotimo našo vero kot vrednoto za življenje in jo posredujemo naprej, ker vemo, da je vera nekaj dobrega za človeka, saj je edina, ki ima odgovor na vprašanje smisla življenja. Vera je kot med za duhovno življenje, nekaj sladkega in dobrega. Spoštovani čebelarji v duhu hvaležnosti za čebele in njihov nauk bodite misijonarji veselega oznanila. Naj Bog blagoslavlja vaše delo. Skrbite za čebele ki si vidni izraz Božje dobrote in skrbi za človeka. Zato k zaključnemu Amen še čebelarski pozdrav: »Naj medi!«

Fotografije